Ti pa nisi na vseh štirih

Razgled skozi opno letečega tetrapaka – 3. del eldorade

Postaja napeto? Ne? Ste preskočili prejšnjo epizodo?

Nisva dolgo tako sedela, Pipi in seveda jaz, ko me nekaj zvije v trebuhu. Bolečina je postala kmalu zares peklenska in neprijetna. Vstal sem in stekel proti stranišču. Pot se mi je zdela neznansko dolga, a se niti prav ne spominjam same poti, bolj se mi je v spomin vtisnil dogodek, do katerega je prišlo kak trenutek kasneje.

Pritekel sem tako do sanitarij, odprl vrata in sédel, ne da bi se prepričal, če je to dobra, malo manj dobra ali – bog ne daj – slaba ideja. Seveda je bila slaba. Tako rekoč najslabša. Sédel sem namreč na školjko, ne da bi si slekel hlače. Pa sem raje kar vstal in to promptno popravil.

Školjka je bila prijetno topla in mehka. Zdelo se je, da je tapecirana z žametom – v mladih letih o takšnem udobju niti nisem znal sanjati! Prav prijetno sem se olajšal. Nato sem spet vstal, se lepo obrisal, oblekel in se obrnil, da poplaknem za seboj. Tedaj pa – o, tempera, o, mores, o, fitofarmacores – školjka ni bila tapecirana! Po pomoti sem sédel na Pipija, ki se mi je zelo nerodno umaknil, ko sem prej tako dinamično kolovratil po stranišču, pa sem ga na smrt prestrašil. Sedaj pa je bilo, kar je bilo.

Hotel sem ga sprati in umiti in očediti, a je v tistem trenutku vlak sunkovito zavrl, tako da sva se oba s Pipijem prevrgla po tleh, nato je pa še luč kar iznenada ugasnila.

Bila sva sama, v temi, v stranišču, na vlaku.

Ko se je vlak ponovno premaknil z mesta, sem se tudi že toliko znašel v temi, da mi je uspelo vstati in vzeti Pipija v naročje. V tistem trenutku stiske mi je bila toplina mojega največjega prijatelja najlepši božji blagoslov.

Otipal sem kljuko in odprl vrata. S Pipijem v naročju sem stopil na hodnik naravnost neki mladi gospodični (to vem, ker je še vedno imela dekliški priimek) na nogo. Zakričala je, kot da se svet podira in me boksnila naravnost v genitalije. Vsa sreča, da že dolgo prej niso več delovale, sicer bi od bolečin omedlel. Tako pa sem se ji pričel na dolgo in široko opravičevati, ker da nisem hôtel, pa nisem mógel, pa bi móral, a mi ni uspelo… Ona pa me krikoma nadere s starim perverznežem, ki kar na vlaku napada mlade ženske. V opravičilo sem ji dejal, da to preprosto ne more biti res, saj imam vendar psa v naročju. Takrat šele je opazila Pipija in šele tedaj je res gromko zavpila. Razlog mi sprva ni bil jasen.

Sprva sem pomislil, da se morda boji psov, morda jo je v krik spravilo dejstvo, da je bil Pipi nekoliko popackan po kožuščku. Ni mi bilo povsem jasno, kaj bi jo lahko zmotilo.

(se nadaljuje)

Alta Knabe