Tiranski sin na trdnih virih

Pamflet rodi mošnjo rdečega avto-laka – 2. del čokolade

Hvala za poroznost! (Začeli smo drugje…)

Kakorkoli že, izračunal sem maso sestavin za en keks in ga spekel. Vse ostale kekse sem seveda moral zavreči, saj je brez izjeme vedno in povsod red, da se vse dokazno gradivo uniči, da ne bi nepooblaščenim osebam služilo kot dobičkonosna informacija. Zanjo bi bili véliki keksualni karteli, ki so mi neprestano za petami, pripravljeni izplačati astrološko finančno nagrado v denarju, a jaz se tako ne grem.

Po zajtrku sem zavezal svojo culo in se obul v en črn in en rjav čevelj. Črn čevelj sem si nadel na svojo odrivno desno nogo, tako da sem si hkrati tudi označil, katera noga ni odrivna, če bi bil kdaj kasneje slučajno v stiski in se ne bi pravi trenutek spomnil, s katero nogo kam in bi lahko padel na nos. Jaz nisem od včeraj!

Pipija sem privezal na jermen in odšel skozi vrata. Ker sem že od malih nog skrben in natančen gospodar, sem karto zase in za Pipija kupil že dva dni prej, tako da se mi sedaj na vlakovno postajališče za vlake ni tako zelo mudilo.

Šla sva peš, saj ni daleč. Šla sva pa dokaj hitro, kajti tako blizu pa spet ni. Pipi mi je sledil kot pes. Na poti sem kupil še Gnevnik in ga vtaknil v žep, a je v naslednjem trenutku začel glasno lajati, pa sem ga raje spet položil na tla, da je lepo tekel ob meni.

Vlaka ni bilo potrebno dolgo čakati, ker je bil prehitro na postaji, tako da sem ga pravzaprav moral še dohiteti, ko je ravno odhajal in to brez mene. Nesramnost pa taka!

Kupé sva dokaj hitro našla, toda sesti vanj nisva mogla, ker je bila v njem družina ovac. Poklical sem sprevodnika, ki me je prijazno pospremil ven iz živinskega vagona. Privedel naju je prav pred vrata najinega resničnega kupéja, kjer sva sedla vsak na svoj sedež; jaz ob oknu, Pipi pa ob meni na tleh. Vedno sedim v smeri vožnje, tako da vem, kam se sploh peljem, če me slučajno kdo vpraša, kam grem. Takrat samo pokažem z roko in pravim: »Tja.«

(se nadaljuje)

Alta Knabe