Kopalni salon Sayonara

Laž v bazenu – Mokra Laž – Sedem dni vode – Laž v savni – Zdrava Laž v zdravem telesu – Ponedeljek prestavljen na sredo

Že dolgo se nisem namakala v kloru, pa sem se odpravila v kopalni salon Sayonara. To je novi bazensko-savnistični kompleks, ki so ga preuredili iz nekdanje farme piščancev prav v središču Mesteca ob Mokri reki.

Tisti, ki ne veste, kje to je, boste vse podrobnejše informacije lepo urejeno zbrane našli v Atlasu Sveta. Potovanje z avtobusom se sploh ne vleče, z avtom še manj, kolesom z motorjem pa je večji del poti promet prepovedan. Že pri vhodu v prečudoviti bazensko-savnistični kompleks na Oporačepnoležnovi 3 vas pričaka prijazno osebje, ki je posebej dobro izvežbano v prijaznem sprejemanju gostov in igranju na kontrabas. Kabine so čiste kot le kaj, edino nekoliko prašne in neprezračene. Dostop do garderob je popolnoma neoviran, če nimate s seboj psa, šotora in kredence. Če ste tak tip človeka, resno razmislite o spremembi načina življenja; vsaj preden se resno poškodujete. Nogavic ne puščajte po hodniku, ker se to ne spodobi in ker vas sme osebje kompleksa oglobiti zaradi odlaganja fec. Jaz, osebno, sem morala plačati 28,19 €, ker sem se prehitro sezula. Vsa sreča, da se nisem tudi slekla, preden sem prišla na vrsto za kabino za preoblačenje. Mimogrede: gneča je ena od temnih strani Sayonare, vendar meteorologi napovedujejo razjasnitve hkrati s padcem cen jabolčnega kompota, tako da bi moral biti problem gneče omiljen že do konca tega tedna.

Najprej sem skočila v savno. Na spolzkih tleh sem padla in si za trenutek zlomila nos, nato pa pomislila, da bi bilo morda bolj primerno lepo počasi vstopiti. V tistem trenutku je bilo za takšno spremembo taktike že drobčkeno prepozno, pa sem raje vztrajala v danih razmerah. V savni sem bila začuda popolnoma sama. Najprej sem se ustrašila, da kabina, v katero sem se prekopicnila, sploh ne deluje, a že čez dobre četrt ure so moji dvomi zamrli, ko sem skoraj izdihnila v peklenski sopari. Priznati moram, da se v savni nisem prav dolgo zadrževala, ker mi je silovito padel krvni tlak in sem omedlela. Zbudil me je elektrošok na urgenci mestne bolnišnice (podobno kot TV serija, vendar brez Klúnija, op.prev.). Tam sem takoj zahtevala, da me oblečejo, ker me je bilo golo nekoliko sram sredi parkirišča. V dobre pol ure so me potem praktično nagnali iz bolnišnice, ker sem vznemirjala starejše gospode z gripo.

Brez obotavljanja sem se vrnila v kompleks – kot sem rekla, stoji v samem središču Mesteca ob Mokri reki – in šla ponovno pod tuš. Tu sem srečala starega klovna iz cirkusa Laure Palmer in med prerivanjem pod edinim tušem sva se zapletla v pogovor. Vprašala sem ga, če je tu pogosto in kako to, da se mu maska v vodi ne spere z obraza. Rekel je, da vsak dan in da to ni maska. Postalo mi je nerodno, pa sem mu ponudila, da tudi on mene kaj vpraša. Mislim, da me ni vzel resno, je pa vzel zalet in se pognal v bazen. Jaz tega na njegovem mestu ne bi bila storila. Pri skoku v bazen je namreč pristal na glavah ostalih obiskovalcev in povzročil serijo incidentov, ena od obiskovalk je v trku menda celo zanosila. Iz kaotične mokrote se je dvignilo telo visokoraslega kopalniškega mojstra v beli majici, ki je starega klovna prijazno umaknil na teraso. Tam mu je priskrbel napotnico za ortopeda.

V bazenu je bilo tisti dan veliko zanimivih ljudi: knjižničarka iz Čičibanove knjižnice, Društvo anonimnih alkoholikov, Ciril, Metod in tisti tretji, dva uglaševalca pianinov, nekaj županov s spremljevalkami iz nečlanic Evropske Unije ter zelenkast striček iz Ljubljanice. Odločila sem se, da se slednjemu približam in da ga pobaram o občutkih, kot novinarke pač redno in vedno in brez izjeme povprašamo.

Bila sem pod vodo, bila sem nad vodo, a on je dejal le: »Poglej jo, nerodo!« Priplavala sem že prav v njegovo bližino, pa me je njegova zala spremljevalka ugriznila v laket, tako da sem resno razmislila o umiku. V vodi sem nazadnje ostala kakšno uro, kar mi je zelo dobro delo, zlasti pa sta mi koristila pekoč občutek v očeh in gekonske gube po dlaneh. Najlepše pa je bilo, ko so prišli v vodo mladi neplavalci in sem na enem skoraj brez muk delala kroge. Nekako na pol poti me je kopalniški mojster prijazno pospremil do garderob. Napotnice mi ni priskrbel; mislim, da me je diskriminiral, a mu odpustim, saj vem, kako zaposlen je bil z reševanjem utapljajočega se dečka. Ko sem se oblekla, mi je pripadnica prijaznega osebja zelo pazljivo osušila celotno telo in me namazala z olivnim oljem, rožmarinom, sojino omako in balzamičnim kisom. To me je nekoliko vznemirilo, a sem se na srečo uspela izmuzniti z vozička tik pred vhodom v kuhinjo. Lepšega dne v kopalnem salonu še nisem doživela in vem, da se bom v bazensko-savnistični kompleks Sayonara še vrnila – če ne lepa, pa grda.

Glu Pačapapou