Masaže in drenaže

Poetski pregibi – Drugi del

Rdečkasti prameni zapeljive temnolase medicinske sestre so se svetlikali v nenavadno močnem popoldanskem soncu kot plameni vročega ognja, ki počasi požira letve vinskega soda iz črne hrastovine. Če me njene hipnotične rjave oči ne bi nekoliko prestrašile, bi se privid prav gotovo nadaljeval v kakšni kleti v Brdih.

»O, ste že budni?« je dejala, ko se je približala k postelji, na kateri sem ležal, in se sklonila k meni, da sem začutil prijetno toploto njenega telesa in čaroben vonj po razkužilu.

»Kar mirno. Smo mislili, da boste še dolgo tavali po deželi sanj,« je nadaljevala smejé.

Hotel sem jo vprašati, kaj počnem tam, in kje pravzaprav 'tam' je, a je bila ona preprosto hitrejša: »Obrnite se na bok, prosim.«

Oho, sem si mislil, tole pa zna biti zanimivo. Zbral sem vse moči in se premaknil na svoj desni bok, tako da sem na svoji levi napravil prostor za mojo nepričakovano, a strastno obiskovalko. Odgrnila je odejo in takoj pričela slačiti moje hlače. Vse se je pričelo odvijati tako hitro…

Nato se je v mojem svetu stemnilo. Temni oblaki so prekrili nebo, sonce ni moglo več do mene, črnina je prekrila vse, kar sem poznal, tèma je pogoltnila vse, kar sem imel, in namesto spominov na srečno otroštvo je mojim mislim zavladala ledeno hladna praznina.

Vsak človek, pa naj bo še tako predan drugim, naj bo še tako pripravljen svojo zasebnost deliti z javnostjo, prav vsak v sebi skriva posebno mesto, kamor ne dovoli nikomur. Na tem mestu, v tej skrivni kamrici, hranimo vsi ljudje pred svetom – pred javnostjo – tiste stvari, ki so nam svete, takšne, da bi zanje ubijali.

Jaz imam dve takšni mesti in v enem se je tisti trenutek pojavil tujek, ki mu je pot tja odprla… zloraba!

Zloraba zaupanja je najhujša oblika zlorabe, to je jasno vsakomur.

»Štirideset,« je bila beseda moje neusmiljene mučiteljice, ki je pospremila umik tujka iz mesta, ki od tedaj nikoli več ne bo takšno, kakršno je nekdaj bilo.

»Kaže, da bo z vami vse v redu.«

Lepa tolažba, sem pomislil, kaj pa največja rana? Tista, prizadejana ravnokar? In kaj bo zacelilo rane v moji duši, če jih sploh kaj more?

»Čez kako uro bo tu še zdravnik in on vam bo vse razložil. Pa-pa!«

Me je prav zanimalo. Moj izraz slovesa sta bila hladen molk in vlažne oči.

Minute so se vlekle kot ure, ure pa so stale takorekoč nepremično; zdelo se mi je kot dvodnevni seminar iz bibliotekarstva na témo razvrščanja leposlovnih del po navzkrižni metodi mednarodne abecede. Kot vodoravno položena osmica.

Zdravnik se ni dolgo zadrževal v hladni bolniški sobi, ki je kljub toplemu dopoldanskemu soncu delovala kot hladilnica velike klavnice.

»Nič hudega ni, gospodič,« so bile besede, ki mi jih je naklonil z vznožja moje postelje potem, ko je pogled dvignil z mojega bolniškega lista. »Ni znakov notranjih poškodb, čeprav smo se, iskreno rečeno, sprva že bali, da se nikoli več ne prebudite.«

»Je moral biti res silovit udarec, da vas je spravil tako globoko v deželo sanj. A je mnogo večje presenečenje to, da nikjer na telesu kljub odlični osvetljenosti v operacijski dvorani nismo našli nobenih znakov poškodb.«

Priznam, da me medicinske serije na televiziji vedno pritegnejo, a tega z osvetljenostjo operacijske dvorane nekako nisem dojel.

»Sestra,« se je zdravnik obrnil k osebju, »nadaljujte predvideno terapijo in spremljajte telesno temperaturo v običajnih intervalih. Po popoldanskem počitku gospodiču izmerite še krvni tlak.«

Priznati moram, da se sestrine obljube niso uresničile – zdravnik mi ni povedal vsega. Ni mogel! Kajti, če je to res bilo vse, potem mi ni bilo jasno, čemu sem sploh bil tam. Čemu so me zadrževali v bolnišnici, če je bilo očitno z menoj vse v najlepšem redu? Mar ne čaka na sleherno bolniško posteljo množica resnično bolnih ljudi, ki brezpogojno potrebujejo pomoč usposobljene zdravniške ekipe, opremljene z najsodobnejšo medicinsko opremo?

Prav v tistem trenutku pa se mi je ponovno stemnilo pred očmi. Črni vran se je spustil z neba, zakričal tik nad mojo glavo, nato pa me je s svojimi ostrimi kremplji pograbil za ramena in me dvignil s tal kot igračko ter me z nekaj sunkovitimi zamahi ponesel pod nebo. S kotičkom očesa sem opazil, kako svetla modrina neba v istem trenutku pričenja izginjati v množici črnih oblakov, ki so se z vseh strani pričeli zgrinjati nad do tedaj sinje modro streho sveta. Črni vran je še nekajkrat silovito zamahnil s krili in naju dvignil nad črne oblake v svetlóst in modrino. Čeprav nisem zdravnik, bi si upal trditi, da sem omedlel.

Letela sva tako, »moj« vran in jaz v njegovih krempljih, morje črnine pod nama, neskončna modrina nad nama, z vseh strani pa zaslepljujoča svetloba. Vse čas sem moral zatiskati oči, tako da sem dogajanje opazoval le, kot bi gledal skozi ozko razpoko v zavesi lastnih vek. Preletavala sva neskončno črnino, ki se je spričo močne svetlobe na čistem nebu zdela neskončno daleč, ko nenadoma vran glasno zakriči in ves vztrepeta. Moral je močneje zasaditi svoje ostre kremplje vame, sicer bi se mu bil izmuznil iz prijema in strmoglavil nazaj na zemljo. Tako pa me je zadržal, a sva hkrati pričela oba padati proti tlom. Že po nekaj trenutkih sem videl črne oblake komaj nekaj metrov pod nama, a kmalu zatem naju je črna pošast oba pogoltnila. Ponovno sva letela, pravzaprav bolj padala skozi temo, nato pa sem v strahu spoznal, da je vranov prijem v celoti popustil in pričel sem svoj samotni in neustavljivi spust proti tlom. V tistem trenutku mi je postalo jasno, da to niso sanje, saj bi se, če bi bile, zdaj gotovo že prebudil. Resnično sem padal z neba! Nad seboj sem le še slišal oddaljene krike črnega vrana, ki me je pahnil v… smrt?

V popolni temi sem pod seboj zaznal nekaj obrisov – gore, gozdove, morda hiše in ceste – nato sem brez najmanjše možnosti rešitve silovito treščil na tla.

»Kar mirno,« sem zaslišal besede za mojim hrbtom. Ležal sem na hrbtu in hkrati s tem, ko sem se pričel zavedati, da so tisto prej vendarle bile le sanje, sem zaznal, da je postalo eno od mojih dveh povsem zasebnih in pred svetom skritih mest ponovno žrtev zarote. Tokrat se je skelečemu občutku pridružil še eden – vlažen, mlačen in izredno moteč občutek vdiranja neke neprijetne tekočine v moje kraljestvo zasebnosti.

Tega nisem več mogel zdržati, a se spričo svoje izčrpanosti, ki jo je dopolnjevalo do tedaj neizkušeno breme treh rok, ki so me pritiskale v vzmetnico, praktično sploh nisem mogel premikati. Bil sem ujet v lastni postelji, prepuščen na milost in zlasti nemilost svojih mučiteljic – zdaj sta bili dve – ki sta vame zlivali jedko snov, katere namen mi je bil popolnoma nerazumljiv.

Kar naenkrat pa se je namesto mene uprlo kar moje telo. Začutil sem, kako so moje lastne mišice z divjim krčenjem preusmerile vdirajočo tekočino zarotnic nazaj tja, od koder se je vzela! To so potrdile tudi besede ene od mojih mučiteljic: »Aha, zdaj bo.« Zaslišal sem, kako reka zla iz mojega telesa v močnem curku odteka v plastično vedro.

Iz mojega zlorabljenega mesta je izbruhnila kar vsa zlonamerna tekočina, in ob tem sem začutil nepopisno zmagoslavje. Pričel sem se nenadzorovano smejati, skoraj krohotati. Zazdelo se mi je, da je prijem močnih rok na mojem šibkem telesu nekoliko popustil, tako da sem se že lahko premaknil, a je mojemu poskusu ubega kmalu sledila vrnitev moči v primež, s katerim sta me mučiteljici pritiskali v vzmetnico.

Nato pa šok! Zavedel sem se, da iz mene odteka tudi nekaj več: nekaj, kar bi moralo po vseh pravilih biti prav tam, v meni. V tistem trenutku sem spoznal resnično naravo zlobne tekočine, za katero sem bil prepričan, da sem njen neusmiljeni napad že odvrnil in preprečil. Namen mojih surovih mučiteljic je bil, da me ogoljufajo za vse moje tekočine! Morda celo organe! Postalo mi je jasno, da hkrati z zlobno tekočino iz mene skozi moje skrivno mesto v nevredno plastično vedro odtekajo vsi moji življenjski sokovi. Postal sem popolnoma šibak in moje mlahavo telo se je razlezlo po vsej vzmetnici kot maslo na vroči ponvi. Vsi moji čuti so postali osredotočeni le še na to, kako moje življenje odteka iz lupine, ki je nekoč bila moje telo.

»Tako, pa smo vas očistili,« je nato tišino prekinila ena od sester. Sunkovito je iz mojega onečaščenega mesta odstranila tujek in zlorabljeno mesto odrgnila še z vlažno, a grobo brisačo.

»Tako,« je rekla druga, ko je z mojega izčrpanega telesa dvignila svoji roki, sposobni pravega jeklenega objema.

»Veste, kako imenujemo tale poseg?«

Res me ni zanimalo, z molkom in negibnostjo sem jima skušal to dopovedati, a ni zaleglo.

»Drainage a trois! Hahahaha! Hahaha! Hahaaa!« sta rekli v en glas in se odkrohotali iz sobe. Mene sta pustili tam – zlorabljenega in brez življenja. V meni ni bilo niti trohice življenjske moči več, niti ene same želje po preživetju. Bil sem le še spomin, le še senca, le še silhueta nekdaj tako živahnega, tako neustavljivega in povsem neustrašnega ljubitelja življenja in vsega živega.

Nato pa sem v daljavi zaslišal prijetni glas meni dobro znane gospodične.

(se nadaljuje)

Nadebudni mladi avtor