Pujskova zgodba

Horor! – Branje odsvetujemo otrokom, mlajšim od 39 let, in pujskom – Branje priporočamo amaterskim gradbenikom

Pred mnogimi leti, v daljni deželi je živel majhen pujs. Ker je bil tako ljubek in je vedno nosil temno zelene spodnjice so ga vsi klicali Malo prase v zelenih gatah.

Nekega dne je mama svinja nakuhala sto kozarcev vloženih kumaric preveč, zato je sinčku Zelenogatu naročila: »Nesi višek kumaric stari mami, da ne bo tako sama in glej, da se vrneš se pred večerjo! Nočem spet sama jesti!«

Mali pujsek je z drobnimi koraki zagazil v blatno gaz na poti do stare mame. Stara svinja je živela na jasi sredi temnega gozda in se je ukvarjala predvsem z gradnjo ustreznega svinjaka, v katerega bi se končno lahko vselila in živela svinje dostojno življenje.

Pot skozi gozd se je vlekla kot kurja čreva.

»Oh, ko vsaj ne bi bilo toliko tega blata,« je vzdihoval Zelenogat.

Da mu ni bilo dolgčas, si je pel pesmi revolucije in vstaje. Ravno nekje na pol poti do stare mame pa ga obstopijo štirje zamaskirani divji petelini.

Prvi ga je nadrl z naslednjimi besedami: »Stoj, ti svinja grda, ali pa ti napolnim tvoj svinjski vamp s svinjskim svincem, da se boš sesedel pod lastno težo in zgnil na tleh in svinjski črvi te bodo žrli sto let!«

Drugi je dodal: »Jaz pa te še surovo pretepem po vsem svinjskem telesu, tako da te nobena svinja ne bo več imela za svinjo in le še zajci brez nog se te bodo bali in niti ena muha te ne bo več povohala!«

Tretji se seveda tudi ni mogel več dolgo zadrževati: »Jaz pa to tvoje svinjsko telo raztrgam na tisoč svinjskih koščkov in te po pošti razpošljem na več kot tisoč naključno izbranih naslovov po vsej deželi, da te bodo lahko vse svinje na tem svetu občudovale in te žvečile, dokler jih arterioskleroza ne pobere.«

Četrti je bil sprva precej zadržan, nato pa je tudi sam zakričal na ubogega pujska: »Jaz pa te bom polulal!«

Ubogi pujs ni vedel, kaj naj stori. V strahu je izustil le: »Po Ženevski konvenciji morate z vojnimi ujetniki ravnati v skladu z…«

»Ne! Nič ne moramo!« ga je surovo prekinil prvi petelin.

Drugi je dodal: »Tako je! Ti si navadna svinja, mi pa smo divji petelini in nihče nam ne more do živega, ker smo najmočnejši!«

Tretji ga je dopolnil: »Ti si pa preprosto drugačen in tega se moraš zavedati!«

Četrti je dejal: »Kdo?!«

Pujsek je bil izgubljen. Brez opozorila so ga napadli divji petelini, čeprav jih ni izzval. Pravzaprav jih niti poznal ni, niti jih še nikoli prej ni videl. Ni imel dovolj časa, da bi premišljeval, kaj storiti, zato se je na vrat na nos v blato zagnal v silovit beg. Petelini pa za njim.

Pujsek je tekel in tekel. Zdaj je zavil levo, zdaj desno, petelini pa za njim. Pujsek desno, petelini desno, pujsek levo, petelini levo, pujsek hitreje, petelini hitreje, pujsek v blato, petelini v smeh.

Bežal je in bežal, a ves čas je za seboj slišal sopihanje divjih petelinov. Nikakor jim ni mogel uteči.

Tako so pritekli vse do parcele stare mame in do gradbišča in do mešalca za beton. Pujsek se je s sunkovitim skokom skril vanj in si ni upal niti dihati. Petelini so pridrveli na jaso le trenutek za tem, ko je Zelenogat svojo svinjsko glavo skril v boben mešalca. Takoj so ga pričeli iskati.

»Kje se skrivaš, ti grda mala svinja?« je klical prvi petelin.

»Kam so se skrile tvoje svinjske nožice?«

»Kam si skril svoje svinjsko lice?« sta kikirikala drugi in tretji petelin.

Četrti pa je dejal: »Te že vidim, ti, mala opica!«

»Kje ga vidiš?« so v en glas zatulili prvi trije petelini, četrti pa jih je začudeno vprašal: »Koga?«

V tem trenutku je izza grma stopila stara svinja in ko je zagledala zamaskirano četverico, zavpila: »Marko, Darko, Žarko in Špók! Takoj se poberite iz moje bodoče hiše, sicer pokličem vašo mamo, da vas pokljuva do kosti!«

Petelinčki so se starke tako prestrašili, da so v trenutku pobegnili v gozd, tako da se je kar pokadilo za njimi.

»Kakšna kultura pa je to, da se ti umazani petelini sprehajajo po svinjaku?» je zaklicala za bežečo četverico. « Le kdo vas je tako učil?«

Stara mama je vidno razrvana stopila na gradbišče pogledat, kakšno škodo so ji divjaki napravili. Mali pujsek si ves ta čas ni upal niti pogledati iz mešalca, saj je bil resnično prestrašen. Bal se je, da ga ne bi še stara mati v svoji dementnosti nadrla in zaklala, zato je ostal povsem pri miru, potuhnjen v betonsko mešanico.

Iznenada pa se je – bum in tresk – boben mešalca zatresel in se pričel vrteti. Pujska je zasul pesek in ravno, ko je odprl gobček, da bi zaklical na pomoč, se je betonska mešanica vsula naravnost v pujskova majhna usteca. Sledilo je dodajanje vode in masa se je ob stalnem obračanju začela zgoščati v pravi temeljni beton. Nato se je boben nagnil in masa se je prelila v samokolnico. Stara mama jo je zapeljala do jarka za temelje in vlila mešanico v kalup. Niti opazila ni, da je v kupu betona tudi drobno svinjsko telesce. Tej so sledile še mnoge, premnoge porcije betona in do večera so bili temelji zaliti.

V dveh tednih je bila končana prva plošča, v enem mesecu celoten svinjak, v vsem tem času pa niti ena žival ni pogrešila majhnega Zelenogata, pujska in zbiralca znamk.

Svinjak stoji še dandanes, a nihče se ne zaveda, da temelje podpira trupelce majhnega pujska. Svinjarija!

Metka Drevoredka