Dragi Peter,

Pišem ti, ker ti že dolgo nisem in ker se je v zadnjih dneh tu v mestu zgodilo marsikaj, tudi marsikaj nenavadnega. Škoda, da ne znaš brati, upam pa, da bo pismo prestregel dedek in ga prebral na glas.

Sprva sva obe – Klara in jaz – uživali novo odkrito svobodo, ki sva jo doslej komaj poznali, saj je, kot dobro veš, doslej vsak najin gib budno spremljala gospodična Rottenmeier. Pred dobrim mesecem pa se je najini guvernanti iztekel mandat in Klarin oče, gospod Sesemann, še vedno uživa tako močna odvajala, da mu ves ta čas sploh ni uspelo sestaviti pravega predloga za novo guvernanto. Res pa je, da je težko najti takšno, ki bo ustrezala gospe Sesemann, Klarini materi.

Kot veš, je Klarina mati poosebljena strogost – načelna od temena do petá in skoraj samozadostna, s pridihom paranoje. Gospodična Rottenmeier je bila v mnogih pogledih neprijetna, nekoliko posebna, na trenutke celo bizarna in je – vsaj za naju s Klaro – vodila odločno preveč restriktivno politiko. Kljub temu pa sta bila tako gospod kot tudi gospa Sesemann popolnoma prepričana v to, da Rottenmeierjeva popolnoma pravilno opravlja svoje delo (nenazadnje nas je prav ona spravila v najelitnejši knjižni klub!). Na njuno veliko presenečenje pa se je navsezadnje izkazalo, da temu še zdaleč ni bilo tako.

Na to je Klarina starša opozoril že družinski računovodja, gospod Bidermeier. Ob pregledu poslovanja gospodinjstva je namreč naletel na precejšnje število zanimivosti, ki so se kasneje izkazale za nepravilnosti, in je nazadnje dokazal, da je zanje povsem brez dvoma odgovorna najina guvernanta. Omenjal je protipravno rabo sredstev, nepojasnjene izdatke, črne sklade in celo nekakšen minus.

Tako sva s Klaro že več kot mesec dni prepuščeni sami sebi, kar je po eni strani lepo, saj imava več svobode, a po drugi strani prinaša nekaj neprijetnih posledic. Med drugim sva spoznali, da na dvorišče brez guvernante sploh ne smeva. Sprva naju ta podrobnost ni tako hudo prizadela, a sva se še prehitro naveličali štirih zidov. Tako zdaj že kar goreče pogrešava družbo otrok z dvorišča, a kaj, ko sami nikakor ne moreva mednje. Verjetno veš, da tuje guvernante nad nama nimajo prav nobene moči, pravzaprav naju brez posebnega medstarševskega dogovora niti varovati ne smejo.

Te stvari so mnogo preveč zapletene in tega se – ne Klara ne jaz – poprej sploh nisva zavedali. Kljub temu pa ne želiva reči, da gospodično Rottenmeier – oziroma Rottweiler, kot sva jo hudomušno poimenovali – pogrešava. Nasprotno! Veseli sva, da je ni več, čeprav pogrešava dvorišče, naravo in svež zrak. A bova že nekako zmogli. Upam.

Govori se, da bo gospod Sesemann kmalu le našel kandidatko, ki bo zadovoljila tako njega kot gospo Sesemann, naju pa – upava – tudi. Nazadnje se je Klarina mati že skorajda navdušila nad gospodično Rumpelkammer, a se je ta na prvi dan poskusnega obdobja pojavila pred vrati z nekoliko preveč očitnimi rdečimi prameni, kar je gospo Sesemann tako hudo ujezilo, da jo je po hitrem postopku poslala nazaj v agencijo.

Zdaj menda nove potencialne kandidatke že vedo, da gospa Sesemann ne mara rdeče. S Klaro upava, da bo izbrana najugodnejša med njimi, torej tudi takšna, ki bo mnogo prijetnejša od gospodične Rottenmeier. Navsezadnje niti k vama z dedkom ne moreva brez nje!

V upanju, da sta oba, ti in dedek, zdrava, sita in zadovoljna, vaju pozdravljam,

Večno vajina

Heidi

–––

p.s. Oprosti mi, da sem tolikokrat omenila Klaro, upam, da te s tem nisem spravila v slabo voljo. Nočem, da bi bil ljubosumen nanjo. Oba vaju imam rada!

p.p.s. Upam, da se kmalu vidimo!