Mislim zeleno, mislim plesnivo

Kako si drznete pozabiti na vaše (in naše) barve!? – Tako!? – Kako!? – Halo!?

Ker ste, preljubi bralci, predragocene bralke in presladki neopredeljenčki, óni dan ignorantsko zgrešili srž našega cenjenega poslanstva, smo, Lažnivci, pri polni zavesti in ob zadovoljivi stopnji duševnega zdraaaaaaaaaaaauuuuuuuuuuuja sprejeli naslednjo

Odločitev

Nagrad v skupni vrednosti tristo (3-nula-nič) evrov, ki se na širni paleti nagrad bohotijo od vrednostne stopnje samolepilnih listkov za obvestila, preko ustnjene (ustnje pridobivamo iz živalskih ustnic – op.ust.) denarnice s posebnim predalom za praške, od čudovitih škornjev iz enaindvajset karatnega kevlarja vse do kozarcev vloženega korenčka, ne bomo podelili nikomur, temveč jih bomo obdržali in opazovali, kako vaša osebna, od matere in poštarja podedovana zavist klije, leze iz nežne ruše, poganja prve liste in vsa zeleneča pričenja rojevati prve osnutke čudovitih cvetov, medtem ko se mi v neprepustnih škornjih sprehajamo po Malibujskih plažah, vlečemo črtice, hrustamo korenček za korenčkom in po ležalnikih puščamo nesramna sporočilca. Sami ste si to napravili!

Svetujemo vam, da v prihodnje bolj pazljivo odgovarjate na naša vprašanja, posebno pa bodite pozorni na tista, ki so nagradna, sicer vam bo žal. Žal, žal, žal, žal, šal. Sicer pa…

Bodíte v cvrtju.

Sedmerec Brez Vratarja