Tetka Jesen

Kaj je rekla Tetka Jesen – Me sploh ne zanima, pa moram kljub temu k njej in jo vprašati – Pa naj še kdo reče, da življenje novinarja ni pasje poletje v peklu! – Naj!

V majhni vasi levo od meglenega ribnika, kjer je tema tako gosta, da ne vidiš mladih srnic, živi mlada dama, po imenu Tetka Jesen. Rada poje in slika na platno, rada smuča in previja kasete. Vsak večer s sten svoje trisobne vile olupi tapete, jih zloži in jih posodi lastniku nočnega bara desno od zgoraj omenjenega ribnika, kajti on jih nima. Na tem mestu naj vas še enkrat opozorim, da mi ta članek nikakor ni všeč in zato vas bom na gobec.

Ne razumem, zakaj vas moram moriti s tem sranjem, ko pa imam boljše delo. Lahko bi vas recimo do krvi prebutal, ampak vas ne smem, ker bi me tedaj moj urednik podušil na čebuli, začinil s kozarcem belega, dodal ščepec origana, vse dobro premešal in ohladil na sobno temperaturo, postavil za četrt ure v hladilnik, spet malo aklimatiziral maso na sobni temperaturi, vendar le toliko, da se njegov pes in tašča ne bi prehladila, ko bi me jedla. Žal mi je, da sem tako slabe volje, toda nisem sam kriv. Vsi vi ste krivi, ki niste ravni.

Vrnimo se k Tetki Jesen.

Lažnivci: »Najprej, ko sem stopil v vaš prečudovit dom, sem se spotaknil ob vaš pancer. Ste ga sami tako namestili ali ste za to najeli internega dekoraterja?«

Tetka Jesen: »Moram priznati, da imate prav.«

L: »Kaj?«

T.J.: »No, to, kar ste rekli. To je čista resnica.«

L: »Kaj?!«

T.J.: »To.«

L: »KAJ!?!«

T.J.: »Hm?«

L: »KAJ!?!?!«

T.J.: »Ne kričite, prosim vas, moja muca še spančka.«

L: »Ste pripravljeni na naslednje vprašanje?«

T.J.: »Ne še.«

L: »Ste?«

T.J.: »Ja, zdaj pa sem. Samo hlačke so mi zlezle v zadnjico. Oprostite. Kar na dan z besedo.«

L: »Ste res popolnoma prepričani, da lahko nadaljujeva?«

T.J.: »Seveda!«

L: »Hočem reči, jaz bi lahko stopil za trenutek ven, se malo sprehodil, polil vašega mačka z bencinom in ga zakuril, poteptal vaše tulipane, stopil z vaše lajtnge…?«

T.J.: »Hm? Prosim?«

L: »Točno.«

Mislim, da je to spet ustrezen trenutek, da povem, kako mi ta članek nikakor ne leži. Preprosto mi ni všeč.

L: »Naše bralce prav gotovo zanima kakšna skrivnost iz vašega življenja. Nam jo lahko zaupate?«

T.J.: »Ah, ne, ne. Nobenih delavcev. Sama sem ga tako postavila.«

L: »Razumem. Kaj pa vaše otroštvo?«

T.J.: »Skrivnosti pa nimam. Razen morda ene.«

L: »In to je…?«

T.J.: »Najlepše mi je bilo v mali šoli.«

L: »Izšolali ste se v tujini?«

T.J.: »To je priprava na osnovno šolo. Ne veste tega? Kakšen novinar pa ste?«

L: »Odličen novinar. Celo moj urednik pravi tako.«

T.J.: »Ja, na daljnem vzhodu, v Indiji.«

L: »Torej ste prava svetovljanka.«

T.J.: »Lastna hvala, cena mala.«

L: »Hočete reči, da po dolgih letih potovanj po vsem svetu, niste vsaj malo izobraženi s področja geografije, zgodovine in etnologije?«

T.J.: »Ni važno, kaj o sebi mislim jaz, važno je to, kar si o meni mislijo drugi.«

L: »In kaj po vašem mnenju o vas mislijo drugi?«

T.J.: »O, to pa to! Videla sem pol sveta, na stotine dežel in različnih kultur.«

L: »Rahlo se mi že meša. Kaj ne morete odgovarjati na tekoča vprašanja? Vas kdo sili, da se tako norčujete iz mene?«

T.J.: »Upam, da vse najlepše.«

L: »AAAAAAAAA!«

T.J.: »Oprostite, saj odgovarjam! Na vsako vaše vprašanje postavim ustrezen odgovor.«

L: »Najbolje, da kar zaključiva. Zahvaljujem se vam za ta izredno utrudljiv intervju, čeprav sem prepričan, da me bo urednik naslednje dni po vsej verjetnosti ignoriral, če ne kar likvidiral.«

T.J.: »Na zdravje!«

Na koncu se bralcem še enkrat iz vsega srca opravičujem za slabo voljo in upam, da me boste razumeli. Na boj!

Kommé Nießt