Dragi sin,

Ko boš bral to pismo, mene že dolgo več ne bo.

Vedi, sin moj, zaklad moj, da je moje srce trepetalo zate sleherni dan. Od trenutka, ko sem prvikrat začutila, da si zaživel v mojih nedrjih, ko si prvikrat s svojimi drobnimi nožicami brcnil v steno mojega trebuha, ko si svojimi ročicami odkrival svoj prvi svet, moje srce trepeta zate.

Dan, ko si privekal na svet, je bil brez dvoma najlepši dan v mojem razburljivem, a mnogo prekratkem življenju. Večno se bom spominjala, kako si zajokal, ko si v svoja nežna pljuča prvikrat vdihnil zrak tega sveta. Nikdar tudi ne bom pozabila tvojega pogleda, ko si se prvikrat zazrl v moje oči in v meni prepoznal svojo mamico. Takrat so tudi mene oblile solze sreče.

Ko si odraščal, ni mogla prav nobena stvar uteči tvoji radovednosti, nobena še tako drobna skrivnost ni ostala dolgo neodkrita, ko si se kobacal po naši srčkani, a mnogo premajhni hiški. A šele, ko si spregovoril, sem se lahko v popolnosti zavedla tvoje resnično neustavljive želje po učenju, tvoje želje postati največji med učenjaki.

Danes si že velik, gotovo si se marsičesa naučil, marsikaj spoznal, gotovo si tudi katero novost odkril prav ti. Vedi, da te ves čas spremljam, da sem neprestano ob tebi, čeprav morda le v duhu. Opazujem te iz onostranstva, saj je moja ljubezen do tebe neskončna. Vedi tudi, sin moj, da bi ti ves čas stala ob strani, če bi le zmogla ostati pri življenju, tako pa mi je kruta bolezen to preprečila.

Tega se verjetno ne spomniš več, a danes, ko ti to pišem, si mi na poti iz šole natrgal svežega cvetja in mi prinesel pisan in dišeč šopek sem, v spalnico, v katero sem se zatekla v teh težkih trenutkih.

Zdaj že spiš. Ko se zbudiš, mene več ne bo. Ne bo me na tem svetu, a za vedno te bom spremljala z ónega, drugega sveta, saj se mi bo v naslednjih dveh do treh urah zgodila drobna neizogibnost. Odkar mi je tvoj očim – bog mu daj zdravja in duševne moči – pričel v jutranjo kavo mešati razna poživila in pomirjevala v želji, da bi mu že na kratek rok omogočila unovčiti moje življenjsko zavarovanje, ki ga je v mojem imenu sklenil z zavarovalnico, katere imena tukaj in sedaj ne želim omenjati, se je v mojem odraslem, a šibkem telesu pričela kopičiti nezaustavljiva sila, ki bo še pred polnočjo povzročila, da se bo moje neiztrohnjeno, a močno preobremenjeno srce nenadoma spontano razpočilo.

Skratka, kmalu bo popustila ena od zaklopk in moja vroča kri se bo z velikim pritiskom iz mojega razbijajočega srca razlila po vsej moji trebušni votlini, po moji v letih počasnega zastrupljanja hudo izčrpani notranjosti. Tekočine bodo napolnile moja pljuča, zračni mehurčki bodo pronicali v moje žile, nato bom v hudih krčih, ki bodo stresali moje šibko telo, počasi a z gotovostjo dočakala podobno usodo kot mnogi véliki umetniki naše civilizacije in utonila bom v lastnih prebavnih sokovih, ki bodo ne le preplavili moj osrednji dihalni organ, temveč tudi počasi pričeli razkrajati mojo razbolelo notranjost, saj sem nenazadnje tudi jaz le skupek beljakovin, maščob in kompleksnih ogljikovih hidratov, ki – kot sam dobro veš – predstavljajo pretežni del prehrane večine sesalcev na našem planetu.

V krčih in bolečinah bom morda kričala, a ti in tvoja sestrica me ne bosta slišala, saj je moja kletna spalnica izredno dobro toplotno in zvočno izolirana – za to je poskrbel že tvoj biološki oče – tako da bom v še tako hudih mukah svoj bridki konec najverjetneje dočakala v samoti, daleč stran od ljudi, ki so me imeli radi, razen če bo tvoj očim – bog mu daj dolgo življenje – v sosednjo sobo, ki jo od spalnice ločuje le velika stena iz neprebojnega dvostranskega ogledala, pripeljal eno ali dve od svojih številnih ljubic – najverjetneje Lindo ali Brigito – da bodo skupaj uživali v moji poslednji bitki s krutimi strupi, ki jih je mogoče dobiti v slehernem vrtnem centru.

Vedi, zaklad moj, da bom, ko bo moje propadajoče telo poskakovalo po mlaki krvi na tleh moje samotne kletne spalnice, mislila le nate, morda pa malo tudi na tvojo sestrico, in bom, če bom le zmogla, klicala tvoje ime in prosila vse bogove, naj te obvarujejo, naj ti zagotovijo zavetje, naj ti omogočijo, da opraviš vozniški izpit v prvem poskusu, četudi z manj kot tridesetimi urami praktične vožnje.

Zdaj že čutim, da se pričenja moja poslednja bitka. Tvoj očim in Brigita sta že zasedla dvosed v zatemnjeni opazovalnici in Linda jim pravkar nese čaj in piškote, ki sem jih spekla malo prej, zato moram žal končati. Pa tudi vid me počasi zapušča.

Želim ti uspešno življenje, ubogaj očeta, njegovo vsakokratno ženo spoštuj, kot si spoštoval mene. Mene pa le nikar ne pozabi! Vesela bom vsakega šopka ali vsaj svečke (rdeče, saj sem bila vedno dokaj poštena).

Tvoja mama