Umetnost razkrivanja

Ni res, da se učimo, dokler živimo – Učimo se, dokler spremljamo tiskovne konference

V nenavadni vročini poletnega letnega časa sem se v prvi polovici dneva prebudil v nenavadno svetlo jutro. Z vsem svojim telesom sem se skobacal iz veliko pretrde postelje, v kateri sem še nekaj trenutkov prej spal, in se premikajoč noge v smeri cilja opotekel v kuhinjo. Tam, v središču mojih kuharskih poslov, me je že pričakala naslednja nenavadnost – zmanjkalo je sočnega pomarančnega soka in celo zaloga tekoče ustekleničene vode je usahnila. Z naraščajočo skrbjo za okolje, posebej pa zase, sem spoznal, da mi je preostala le ena sama rešitev: na vsak način sem se moral udeležiti kakšne tiskovne konference. Na srečo je na kuhinjski mizi med kak teden starimi krompirjevimi olupki ležalo pomečkano vabilo na tiskovno konferenco, ki jo je bil pred dnevi sklical pomočnik tajnika pomembnega društva, ki se ukvarja z raznimi pomembnostmi. Laiki, prisluhnite: na tiskovnih konferencah so tradicionalno brezplačno in v neomejenih količinah na voljo razne brezalkoholne pijače in razni prigrizki, kar je brez izjeme najboljši razlog za obisk.

Mmm… jabolčni nektar, stoodstotna sadna pulpa…

Zdaj pa k reportaži.

 

…

Knedlban Juhuhu, posebni tajnik pomembnega društva, ki občasno nastopa v funkcijah društva, ki se ukvarja s pomembnimi zadevami: »Dame, gospodje, predstavniki medijev, kolegi in kolegice, lepo pozdravljeni. Preden začnem, bi rad pojasnil nekaj nejasnosti, ki so se pred kratkim pojavile med nami, a začuda tudi v tisku. Ko je moj spoštovani kolega v začetku tega tedna dejal, da v njegovi pisalni mizi ni sledu o kakršnihkoli namigovanjih na obstoj kakršnihkoli informacij sumljivega izvora, moram žal zanikati, to, kar je moj spoštovani kolega namreč izjavil. Pred dvema dnevoma sem se skrivoma s pomočjo osebne asistentke zapakiral v kartonasto škatlo, se pravilno frankiral in se poslal na službeni naslov mojega spoštovanega kolega. Po prebdeti noči sem se ves premražen prebudil na cilju svoje poštne eksprdicije. Po vpogledu v tretji spodnji predal od spodaj navzgor sem ugotovil, da lahko brez posebej tresočega glasu zanikam trditve mojega spoštovanega kolega, da v njegovi pisalni mizi ni nikakršnih sledov o nekakšnih namigovanjih, da informacije sumljivega izbora obstajajo. Seveda vam ne morem povedati tega, kar vem, saj bi s tem omogočil, da to veste tudi vi, moj spoštovani kolega pa bi me v takšnem primeru lahko tudi zanikal.«

Prav lepo sem se odžejal, nato pa sem v svoji Zasebni Notranjski začutil dramatični porast izmerljive izvotljenosti. To je bil krasen povod za obisk otvoritve novega krila bližnje osnovne šole, poimenovane po partizanu ali pesniku, ali nekaj podobnega. Od prvih zametkov človeške civilizacije naprej tradicija veleva, da so na otvoritvah na voljo vsaj brezplačni prigrizki, in tudi tokrat nisem izostal. Izostal ni niti vodja pevske sekcije nekega velepomembnega društva, ki brani čast nekih velepomembnosti.

Vitroplank Krmežljavec, vodja pevske selekcije velepomembnega društva, katerega osnovna dejavnost je skrb za lastni hrbet, znan tudi kot spoštovani kolega: »Jaz vztrajam pri svojih trditvah, ki jih ne nameravam do nadaljnjega nikdar zanikati. Zaenkrat pretežno tudi ne želim podrobneje govoriti o tem, kaj je bilo ali pa ni bilo domnevno mogoče skrito v tako imenovani moji pisalni mizi. Glede tega tudi nisem z nikomer govoril, posebej pa ne s kolegom Juhuhujem, s katerim sem o tem že govoril.«

Rok Etsky, slinasta tečnoba med prisotnimi, znana tudi kot jaz: »Kako pa komentirate izjavo gospoda Juhuhuja, da je opravil vpogled v vašo pisalno mizo in v njen domnevni predal?«

Vitroplank Krmežljavec: »Dokler se čarobna oseba, ki domnevno skrivoma živi v ivernih nedrih omenjene pisalne mize, ne materializira v živi obliki pred mojimi očmi, in mi zagotovi, da je omenjena miza res moja in pisalna in miza, ne morem in ne smem omenjati podrobnosti, o katerih vem malo ali skoraj nekaj in ki mi bodo prav gotovo spodnesle rolerje na izredno strmem klancu. Toliko za enkrat in ostanite še naprej znani. Aja, to levo krilo oddelka za jezike osnovne šole, poimenovane po partizanskem pesniku, ki je dvakrat padel fiziko za dom in vino, razglašujem za odprto. Dober tek!«

Po jedi se brez izjeme in prav pogostokrat prileže kavica ali vsaj kakšen ustrezno slaven digestivček. Uganili ste! Prav to je razlog, zakaj neustavljivo ljubim delovne skupine. Kava bi morda lahko bila boljša, a vsakič, ko na to pomislim, ne morem drugače, kot da se vprašam, ali morda potlej vendarle ne bi bila več brezplačna. Nato odneham. Tako zavite misli mi ne tečejo povsem gladko, dokler vase ne spravim zadostne količine trohic kofeina. Vedno in povsod pa je skoraj vedno na voljo mnogo več kot le za trohico kave. Enkrat sem celo ves dan užival na delovni skupini, ki se ukvarja z ugotavljanjem, ali na delovnih skupinah dejansko sploh lahko zmanjka kave. Tisti davni prelepi dan me je ta téma toliko vznemirila, da teden kasneje sploh nisem zatisnil očesa. Naspal sem se šele teden ali dva kasneje, ko so me vrnili z oddelka za intenzivno nego.

Rangofleks Ibubar, samooklicani objektivni pomočnik blagajnika in sklicatelj tokratne delovne skupine o vzpostavljanju neomajnih dejstev: »Nikakor se mi ne zdi prav, da kolega Juhuhu s takim pompom razglaša neke svoje empirične zadetke. Radovednost nima meja in dokler teh meja ne dosežemo, govoriti o tem, kaj nam je uspelo izbrskati in česa ne, nima smisla in ni primerno. Lahko bi celo nastala nova Škoda, česar pa odkritosrčno rečeno naša trenutna pozicija ne bi znesla. Od kolega pričakujem, da bo svoje zanikanje v čim krajšem času demontiral ali vsaj ponovno zanikal. Ne predstavljam si nič lepega v nasprotnem primeru, saj me v kratkem čaka obisk pri mojem zobozdravniku s tresočo roko in majavim stolom.«

Po kavici in digestivčku, ki ju v teh težkih časih pogosto spremlja še kakšna slaščica, si sleherni udeleženec takšnih dogodkov zasluži krajši počitek. Moja veliko pretrda postelja se mi v tako težkih trenutkih le redko zdi trda. Vanjo sem se skobacal nekaj minut po polnoči in sem v njej še zdaj, če nisem že vstal in obiskal otvoritve dveh galerij, a o tem domnevno ne vem nič.

Rok Etsky