Zapuščeni in pozabljeni v zimskem mrazu

Letošnja zima s seboj prinaša mnogo več (ne)prijetnosti kot le mraz, sneg, led, burjo, inflacijo, gripo, nepismene voditeljice televizijskih tortur in druge bolezni – Skrb za sočloveka je za marsikoga izmed nas povsem na dnu seznama – Pirotehnična sredstva niso v nikakršni zvezi s proizvodnjo piva

Nemalo je bila presenečena Julijana Romero, gospodinja iz Pesovcev, ko je malo po enajsti uri dopoldne odprla vrata svojega okusno opremljenega stanovanja na Čeber-Madracovi ulici in na predpražniku uzrla košaro, v kateri je ležal v drobno odejico zavit odrasel moški s košatimi brki, črnimi kot ebenovina, in bled kot na smrt prestrašen pantomimik.

Mihael Vražnjec, kot se je kasneje izkazalo, da se mož imenuje, je le eden od premnogih v zadnjem času najdenih zapuščenih moških, ki so se jih njihove žene in zunajzakonske partnerice, v redkih primerih pa celo matere in diplomirane babice, naveličale in jih preprosto zavrgle. Velika večina teh iztrošenih ljubimcev, mož, očetov in preprosto sirot tako vsako leto konča na pragovih nič hudega slutečih samskih gospodinj po vsej Domovini, mnogo pa jih bridko smrt stori na naših širnih avtocestah, potem ko so jih njihove dotedanje gospodarice zapustile kar ob cesti, na počivališčih, celo na cestninskih postajah ter v restavracijah in trgovinah bencinskih črpalk.

Trend zapuščanja moških se je pravzaprav pričel pred nekaj meseci, ko so v priznani reviji, namenjeni komercialno motivirani manipulaciji z ženskami, objavili zelo zanimiv in – kot se je izkazalo kasneje – brezkompromisno učinkovit kviz »Šest korakov do odgovora na vprašanje, ali je moj partner vreden moje ljubezni in zakaj ne«.

Očitno zelo dobro zasnovana serija enajstih vprašanj je med pripadnicami nežnejšega spola skoraj čez noč prebudila neko novo zavest, neke nove občutke in premnoga nova spoznanja, na podlagi katerih so žene, ljubice, dekleta – in občasno tudi matere in babice – sprejele nekaj pomembnih, za moške pa tudi drastičnih odločitev v smeri nadaljevanja svoje emancipacije. Sociologinje so temu pojavu prejšnji teden nadele ime »pravica do neizbire življenjskega sopotnika«.

Strokovnjaki za demografijo, etnologijo in podobne bedne izgovore za zapravljanje denarja davkoplačevalcev ocenjujejo, da je v zadnjih treh mesecih brez s trdim delom prigarane strehe nad glavo tako ostalo okoli trideset do sedemdeset tisoč moških in to le med državljani Evropske Utopije! Taisti strokovnjaki ocenjujejo, da je to navsezadnje šele začetek – vrh ledene gobe, če hočete – in da se bo trend v prihodnje stopnjeval skoraj eksponentno, če ne celo huje.

Trenutna uradna ocena Evropskega centra za spremljanje obskurnih statistik (ESOES) kaže, da bo do konca tega leta brez prvobitnega doma ostalo okrog 60 % vseh na svetu živečih moških, skoraj dvakrat toliko zapuščenih moških (to je okoli 120 %) bo sicer našlo nov dom, vendar pa jih bo v naslednjih dveh do štirih letih kar 30 % poskušalo za vsako ceno ubežati iz njega.

Predstavnike oblasti smo povprašali, ali se kakorkoli pripravljajo na bližajočo se demografsko eksplozijo, vendar ti zaenkrat ostajajo zadržani – navsezadnje je večina zaposlenih na vodilnih mestih v državi domnevno moškega spola, po drugi strani pa se volilno leto uradno sploh še ni začelo, tako ni nobene jasne potrebe po tem, da bi kaj posebnega počeli.

O nadaljevanju te človeške drame vas bom sproti obveščala, vsekakor pa vsem samskim ženskam, dokazljivim predstavnicam lepšega spola, želim veliko uspeha pri sklepanju novih poznanstev na domačem pragu ali na odstavnih pasovih, oddanim in zasedenim pa želim veliko uspeha v osamosvojitveni vojni!

Zame pa le ne bodite v skrbeh – jaz sem svojega več kot uspešno naučila pomivanja, pospravljanja in klečeplazenja, tako da o kakšni posebni obliki emancipacije niti ne razmišljam, enakopravnosti s tem izmečkom pa si – iskreno rečeno – niti malo ne želim.

Glu Pačapapou