Lažnivci!: Zadnji pravi ljudski pesnik

Sveže

Manj sveže

To mesto poganja Blogger. Kaj pa tvoje? Si še v srednjem veku?

Frekventneži

Zadnji pravi ljudski pesnik

Nezaslišano! – Grozote človeške zlobe nimajo dna! – Sneg odpade!

Tomažek je bil pravi ljudski pesnik – ne le zato, ker so bili vsi drugi umetni, temveč predvsem zato, ker je celo sanjal v rimah. Govoriti o tem, kdaj je pravzaprav pričel pesniti, bi zategadelj bilo neumestno. Bil je eden redkih izvirnih pravih pesnikov, ki niso pustili prozi, da bi jim izpod kože zlezla na papir.

Tako je tudi tisto sredo nekaj rimal tam na pošti, ko dokaj mirno dopoldne brutalno prekine glasen krik: »Ostanite, kjer ste! To je rop!«

Dve maskirani nuni z avtomatskima puškama v rokah sta dajali vtis, da imata vse pod nadzorom, nakar se je nad glavami peščice komitentov in nekaj manj kot peščice zaposlenih ter seveda nad glavama obeh roparic v stropu postne poslovalnice nenadoma odprlo nebo in vsi prisotni so se zazrli v višine in pri tem so imeli kaj videti! Vanje je z magično modrino posijalo prijetno poletno nebo, vrh katerega je brez telesa sedelo strogo vsevidno oko.

Zadonel je nezemski glas iz onostranstva in s povišano mero strogosti je takole prekinil dogajanje: »Stoj! Tako se nismo pogovarjali!«

»Kako, da ne…!?« je odvrnila pogumnejša od obeh nun, a dolgo ni mogla govoriti, saj jo je utišalo bobnenje nezemskega groma, ki je v tistem trenutku zadonel iz višav.

»Mar niste dejali, naj oropava banko in plen pošljeva na običajno lokacijo v javnih skladiščih…?«

»Kaj!?« je zadonelo z neba. »Od kod pa vama tako ostudno bolna ideja!?«

Nebo v stropu poštnega urada je pričelo temneti, veselo modrino je postopoma nadomestila grozljiva škrlatna mrena, ki je še posebej poudarila že tako očitno strogost vsevidnega očesa. Zatemnitev je le za delček sekunde prekinil zaslepljujoč blisk, ki mu je sledil najglasnejši grom, kar ga je kdaj imelo priložnost slišati človeško uho. Nato je celotno poslovalnico zajela moreča poltema.

»Ne!« je nadaljeval hrumeči glas iz onostranstva in se prav tako hrumeče odkašljal. »Rekel sem, da okopajta Branko in fen po uporabi položita na polico nad umivalnikom in nikakor ne na kotliček stranišča!«

Nuni sta se spogledali, drugi prisotni pa prav tako, a bolj na skrivaj, saj se niso prav dobro poznali.

»Najbolj prav bi bilo, da vaju kaznujem,« je počasi in z vso dolžno resnostjo dejal glas vsemogočnega. Nastala je popolna tišina; takšna, da bi jo lahko rezal in prodajal po internetu. Obenem pa je bila to ena tistih neprijetnih tišin, ki pogosto nastopajo v filmu – prevladujejo zlasti v umetniških filmih, kjer jih občasno prekine kakšna izgubljena replika, izrečena v enem od skandinavskih jezikov. Tokrat sta jo prekinili kar obe nuni.

»Milost, milost, veliki gospod!« sta pričeli javkati, nato pa sta odvrgli orožje, padli na kolena in pričeli proseče viti roke k nebu.

Njune klice je preglasil vnovičen grom.

»Pa sem rekel nobenih imen!«

»Saj nisva rekli 'Miloš',« je zajavkala pogumnejša nuna, v tistem trenutku pa je z neba švignil modro-bel in prav tako hladen plamen in zajel obe nuni.

»Dovolj!« je zakričal vsemogočni in svoji ujetnici kot dva globoko zamrznjena pingvina dvignil v nebo. Ob glasnem grmenju in vid jemajočem bliskanju se je strop poštnega urada počasi zaprl in življenje se je vrnilo na ustaljene tirnice.

Nihče od prisotnih se nikoli ne bo spomnil, kaj se je zgodilo – bliskanje je vsem pričam dogodka iz spomina izbrisalo sleherno sled, ki bi lahko omajala resnico, razen pri meni, ki nisem pretirano dovzeten za hipnozo, in vsi bomo živeli srečno do konca svojih dni, če ne bomo prej umrli.

Rok Etsky

Objavljeno

Pripljumbe

In kaj se je pravzaprav zgodilo s pesnikom?

# pripomnil/pripomnila/pripomnilo Neva,

O tem več po oglasih.

# pripomnil/pripomnila/pripomnilo Sedmerec Brez Vratarja,

Neva, vem jaz! Pesnik, razkačen, ker Lažnivci ne opravljajo več svojega dela, išče rime na -č, -š, -ž in briše solze.