Presenetila me je

Moji dogodki – 2

Morda sem droben, mlad in naiven malomeščanski poet, pa vendar tega od nje nisem pričakoval. Presenetila me je, kakor si niti v sanjah ne bi bil mogel predstavljati – niti v najhujši nočni mori.

Začelo se je pravzaprav že ponoči. Nekakšna nematerializirana neprijetnost se je izpod odeje prikradla v mojo z REM obarvano seanso. Ah, kaj govorim… Brutalno jo je prekinila!

Nekoliko razočaran in obenem kar precej besen sem se obrnil na drugo stran in skoraj takoj naslednji trenutek spoznal, da to sploh ne bo pomagalo. V odsotnosti najmanjšega sledu ugodne rešitve sem zapustil nekoč udobno zavetje postelje in se v iskanju emocionalne Indije Koromandije zatekel pod tuš.

Topla voda – potem, ko je nazadnje le pritekla – me je nekoliko pomirila. Postopoma se je njen ugodni učinek celo povečeval. Po le nekaj minutah sem bil kot prerojen. Komaj sem se še spominjal v srce bodeče neprijetnosti, ki me je pregnala iz mojega najljubšega kraja na svetu.

Nato pa…

Ja, takoj za tem, ko so tople misli naselile sleherni kotiček mojih možganov, nemudoma zatem me je znova obšla nepopisna groza. Kriknil sem, poskočil in pogled obrnil v dno banje.

Tam je ležala. Vsa negibna. Mrtva. Kot da v njej ne bi bilo prav nič življenja več, še manj želje po preživetju.

Sploh se ni upirala toku vode. Kar odplaknilo jo je. Odluščeno kožo z desnega podplata.

Takrat me je preblisnilo kot britev ostro vprašanje:

»Bom moral skozi vse te muke še enkrat?«

Nadebudni mladi avtor