Zimske radosti

Mini esej – Več mini, majn esej

»Pórkašvic, kâk sn se nakído,« je Fredi zahrúlo, ko je tresno z vratami, da se je cela bajta stresla ko en vlki puding. »Spet ga je tak naneslo – ko da je srei zime.«

Intiharski samogóvor je s kruto resnico prekinla Simona: »Ja, ka si pa mislo, da je? Juli?«

»Se pa veš, da sn se héco, lubica,« je z nasmehom na ksihti odvrno Fredi. »Svea je zima! In to nóra zima! Za pójvrit nóra! Tak, da se nemo kuj tak hitro vun skópali!«

"Nêoš mi réko, da si zopet lopato zlomo…?" je f straho fprašala Simona. »Tolko ga mênda ja ni zapadlo.«

»Ne, ne,« jo je pomíro. »Nič takega ni blo.«

Simona se je fstaula, dala róke na aufbiks in napela úhe: »Ka pa tê?«

»Kido sn ko butl!«

»In?«

»Če genau pogledam, sn kido ko dva butla!«

»Dva? Kak tê dva zaj?«

»Po naravi sn itak en butl, to je jasno ko beli dan.«

»Aha…?«

»Samo ti pa dóbro veš, da se fsakikrat še ekstra zraun potrudim!« je dodal Fredi in plano f krohót, da se je zopet cela bajta pajtlala.

»Eh, ti runkl,« je bleknila Simona. »Prii zaj. Rêbre so pêčene.«

Nadebudni mladi avtor