Prazniki padli na glavo

Au!

Po katastrofalnem požaru v Karfiolniji letošnjo jesen so prebivalci Maliborskega raja znova pred težko odločitvijo. Govori Hemperstank Ampelbanger, župan Malibora: »Po katastrofalnem požaru v Karfiolniji letošnjo jesen smo prebivalci Maliborskega raja znova pred težko odločitvijo. Naj se s svojimi prevelikimi in požrešnimi avtomobili še naprej mirno vsak tretji dan vozimo na nakupe, s katerih domov vsakokrat privlečemo tolikšne količine hrane, da bi lahko povprečna štiričlanska Maliborska družina z materialnimi dobrinami vsak mesec preskrbela srednje veliko južnoameriško državo, ali naj se umirimo in poskusimo odslej uživati le toliko hrane, pijače in kozmetičnih proizvodov, kolikor naša telesa dejansko prenesejo, ne da bi vsako soboto zjutraj potrebovali strokovne pomoči ekipe zdravnikov, specialistov za poglobljeno diagnostiko, nutricionistov in proktologov.«

»Kot rečeno, smo pred težko odločitvijo in težko je ta trenutek napovedati, kako se bomo odločili in kako bomo nadaljevali, oziroma katero možnost bomo izbrali, vsekakor pa lahko povem, da je prav vsakemu izmed nas brez dvoma najbolj všeč prva možnost.«

Povsem na drugem koncu sveta pa se domačini srečujejo s povsem drugačno dilemo, ki pa predstavlja vsaj tako težko, če ne celo mnogo težje breme, kot Maliborčanom njihova. V mestu Munčen, na severu Avstrije, se te dni odvija prava človeška drama, v kateri je do danes več kot polovica Munčenčanov za vedno ostala zaznamovana. Za vse življenje! Govori Friderik Einverschwellender, župan Munčna: »Naš lokalni nogometni klub je naš! Kako naj torej ne storimo tega, kar smo se odločili storiti!? Razumem, prosim pa, da razumete tudi vi sami in prav tako vaši bralci, da nismo vsi enaki in da so mnogi izmed nas precej različni in da ni primerno od vsakogar pričakovati, da si bo dal na čelo v zeleni barvi vtetovirati slogan našega favorita. Nekateri trdijo, da zelena enostavno ni njihova barva, spet drugi trdijo, da se ne bi skladala z barvo njihove kože, spet drugi so se zastrupili s težkimi kovinami in so po vsem telesu že povsem zeleni.«

Vidno pretresena pa nas je v uredništvo poklicala Esmeralda Tamiflu Grajfoner Indira Bandži in nas uradno obvestila o svoji stiski. Govori Milka Choky, zagovornica gospe Bandži: »Moja klientka je lastnica trisobnega stanovanja v Hukerjevem bloku, v katerem tudi stalno prebiva in ima tam tudi svoj naslov. Med pripravljanjem tradicionalne orehove potice jo je v petek presenetil škodni dogodek z znaki kaznivega dejanja, ki se je pripetil od zgoraj navzdol in delno cik-cak, ko so njeni do tedaj nad njo stanujoči sosedje vsled svojega tradicionalnega družinskega rajanja v krogu družine družno zgrmeli z večino svojega premičnega premoženja premočrtno proti navzdol in pri tem povzročili pomešanje omenjenega premoženja s premoženjem moje klientke, pri čemer je slednja zadobila hude telesne poškodbe in utrpela tako fizične, predvsem pa psihične posledice, odprava katerih bo po oceni zdravniškega konzilija Sploščne bolnišnice v Zanzibarju trajala vsaj deset let. O škodi zaenkrat ne moremo govoriti, bomo pa še pred koncem leta vložili predlog za kazenski pregon zoper Viktorja Praznika, Hedviko Praznik, Alberta Praznika, Engelberta Praznika in kateregakoli drugega praznika, za katerega se bo tekom preiskave izkazalo, da je moji klientki padel na glavo.«

O drugih podobnih ali povsem drugačnih prigodah iz drugih krajev Domovine ne poročajo, mi pa tudi ne mislimo pisati o njih.

Lenko Nedelič

Svet je tu za potovanja!

Tu pa je tudi za nova spoznanja!

Ah, te turistične agencije. Ah, te njihove brošure! Tako barvite, tako slikovite, tako sijoče – sijajne! Tako prijetne za oko, a tudi za rokó. Sem listal tako en dan en prospekt, so v njem se smehljali veseli obrazi, sproščeni in srečni, res vsi nasmejani, celo moj obraz je v radosti sijal.

Ta svet je najlepši – tako govoré – ko sneg ga prekrije, ko vse okrog nas je čarobni lesket. V kristalno odejo so ceste zavite in travniki, njive pod snegom so skrite. Očesu ponuja nezemski razgled. Meni – iskreno – bolj všeč je pomlad. Cvetoča, brsteča, zelena in sončna – takšna je Zemlja, ki jaz jo imam rad.

Zatorej prelistam na druge strani, na tiste, s katerih se Sonce smeji. Kjer tla so rumenkasta, mehka in topla, da bos se brezskrbno sprehodim prek' njih. Moj sen, to je morje: prostrano in toplo, v valovih se ves moj nemir izgubi. V snegu in ledu si res ne predstavljam, da kaj tako lepega kdaj se zgodi.

Zazrem se tako v neskončno modrino, v obraze, ki sijejo srečni, sproščeni, naenkrat začutim, da sem uročen.

V naslednjem trenutku letalo pristaja, v šoku le stežka razumem, kje sem. Šele z novim jutrom se um mi zbistri, da spomnim počasi se svoje poti. So mi svetovali, naj zimi utečem, naj soncu naproti se raje podam. Kaj drugega, naj bi le, kot da se strinjam, odvrnil, vas vprašam tu in sedaj.

Tako sem v resnici lahko se prav kmalu sprehodil po plaži prav dol do morjá. Z veseljem sem toplim valovom dovolil, da z mene odplaknejo strah, skrb in ból, presrečen sem k soncu obrnil telo, toplote v njem zame nikdár ni dovolj. Kar mnogim pomenita London, Pariz, to dajeta meni le Ibb in Ta'izz.

Nato jo zagledam: čarobno, skrivnostno, vabeče smehlja se, a vendar krepostno. Počasi se ziblje, ko bliže prihaja, in moje srce že prav divje razgraja. Ob meni se ustavi in vpraša če z njo sprehodil bi se po obali, če njej bi dovôlil, da spremlja me, ko odpotujem v Ad Dali.

Le kaj naj odvrnem drugega, kot da se le strinjam v celoti. Takrat šele njen nasmeh zažari v neizmerno popolni lepoti! Od drugih stvari nikdar več ne bo kakšna tolíko pomembna, ne morem brez tebe, deklica draga, ti si preprosto iz Jemna.

Nadebudni mladi avtor

Zapuščeni in pozabljeni v zimskem mrazu

Letošnja zima s seboj prinaša mnogo več (ne)prijetnosti kot le mraz, sneg, led, burjo, inflacijo, gripo, nepismene voditeljice televizijskih tortur in druge bolezni – Skrb za sočloveka je za marsikoga izmed nas povsem na dnu seznama – Pirotehnična sredstva niso v nikakršni zvezi s proizvodnjo piva

Nemalo je bila presenečena Julijana Romero, gospodinja iz Pesovcev, ko je malo po enajsti uri dopoldne odprla vrata svojega okusno opremljenega stanovanja na Čeber-Madracovi ulici in na predpražniku uzrla košaro, v kateri je ležal v drobno odejico zavit odrasel moški s košatimi brki, črnimi kot ebenovina, in bled kot na smrt prestrašen pantomimik.

Mihael Vražnjec, kot se je kasneje izkazalo, da se mož imenuje, je le eden od premnogih v zadnjem času najdenih zapuščenih moških, ki so se jih njihove žene in zunajzakonske partnerice, v redkih primerih pa celo matere in diplomirane babice, naveličale in jih preprosto zavrgle. Velika večina teh iztrošenih ljubimcev, mož, očetov in preprosto sirot tako vsako leto konča na pragovih nič hudega slutečih samskih gospodinj po vsej Domovini, mnogo pa jih bridko smrt stori na naših širnih avtocestah, potem ko so jih njihove dotedanje gospodarice zapustile kar ob cesti, na počivališčih, celo na cestninskih postajah ter v restavracijah in trgovinah bencinskih črpalk.

Trend zapuščanja moških se je pravzaprav pričel pred nekaj meseci, ko so v priznani reviji, namenjeni komercialno motivirani manipulaciji z ženskami, objavili zelo zanimiv in – kot se je izkazalo kasneje – brezkompromisno učinkovit kviz »Šest korakov do odgovora na vprašanje, ali je moj partner vreden moje ljubezni in zakaj ne«.

Očitno zelo dobro zasnovana serija enajstih vprašanj je med pripadnicami nežnejšega spola skoraj čez noč prebudila neko novo zavest, neke nove občutke in premnoga nova spoznanja, na podlagi katerih so žene, ljubice, dekleta – in občasno tudi matere in babice – sprejele nekaj pomembnih, za moške pa tudi drastičnih odločitev v smeri nadaljevanja svoje emancipacije. Sociologinje so temu pojavu prejšnji teden nadele ime »pravica do neizbire življenjskega sopotnika«.

Strokovnjaki za demografijo, etnologijo in podobne bedne izgovore za zapravljanje denarja davkoplačevalcev ocenjujejo, da je v zadnjih treh mesecih brez s trdim delom prigarane strehe nad glavo tako ostalo okoli trideset do sedemdeset tisoč moških in to le med državljani Evropske Utopije! Taisti strokovnjaki ocenjujejo, da je to navsezadnje šele začetek – vrh ledene gobe, če hočete – in da se bo trend v prihodnje stopnjeval skoraj eksponentno, če ne celo huje.

Trenutna uradna ocena Evropskega centra za spremljanje obskurnih statistik (ESOES) kaže, da bo do konca tega leta brez prvobitnega doma ostalo okrog 60 % vseh na svetu živečih moških, skoraj dvakrat toliko zapuščenih moških (to je okoli 120 %) bo sicer našlo nov dom, vendar pa jih bo v naslednjih dveh do štirih letih kar 30 % poskušalo za vsako ceno ubežati iz njega.

Predstavnike oblasti smo povprašali, ali se kakorkoli pripravljajo na bližajočo se demografsko eksplozijo, vendar ti zaenkrat ostajajo zadržani – navsezadnje je večina zaposlenih na vodilnih mestih v državi domnevno moškega spola, po drugi strani pa se volilno leto uradno sploh še ni začelo, tako ni nobene jasne potrebe po tem, da bi kaj posebnega počeli.

O nadaljevanju te človeške drame vas bom sproti obveščala, vsekakor pa vsem samskim ženskam, dokazljivim predstavnicam lepšega spola, želim veliko uspeha pri sklepanju novih poznanstev na domačem pragu ali na odstavnih pasovih, oddanim in zasedenim pa želim veliko uspeha v osamosvojitveni vojni!

Zame pa le ne bodite v skrbeh – jaz sem svojega več kot uspešno naučila pomivanja, pospravljanja in klečeplazenja, tako da o kakšni posebni obliki emancipacije niti ne razmišljam, enakopravnosti s tem izmečkom pa si – iskreno rečeno – niti malo ne želim.

Glu Pačapapou