Dr. Ama

Drama – Tihotapil – Glasno patil – Ogoljufal brata, ženo, očeta, pešca, dojenčka v parku, upokojenko na operacijski mizi, hrčka, smučarski kombinezon, kljuko, vetrobransko steklo, komplet orodja, tortni premaz, kolovoz, vratarja, dvanajsternik, sponko za papir, sanje, kolero, Sapramiško, kratke hlače, aluminijasti U-profil, ležečega policista, naletno mino, sedečega Bika, liter nafte in kolebnico iz Italije – Drama

Če se vam je pred kratkim prikazal mlajši moški, zdravega videza, počene riti in s čelom nad očmi, ki ste mu verjeli vse, kar vam je natvezil, se lahko mirne volje dopišete med vse ostale ogoljufance, ki sem jih naštela zgoraj. Možač, ki se vam je bil približal, ni bil nihče drug kot Neo Vlado Netz, nekdanji tenor Šiviljske opere iz Žabeca.

Omenjeni gospod Vlado (gospa Kuho) je upravičeno osumljen (in prav nič opravičeno odstoten) goljufije, prevare, zlorabe položaja, zlorabe lahkovernosti, zlorabe okoliščin, zlorabe desnega podočnika, zlorabe živali za biološke poskuse, zlorabe zelenega pulija in zlorabe goljufije ter zlorabe prevare in nenazadnje prevarantske goljufije, zlorabe prevare in goljufanja prevarantske zlorabe z namenom ogoljufati. Pri tem si je nagrabil večjo količino najrazličnejših predmetov: par treh uhanov, Pipijev Zajebavnik, hotelski (Zanzi) bar, sendvič s sirom, obe zanimivi nadaljevanji Santa Barbare, podstavek za pivo z vrčem in manjšo mizico, baklavo, protetično tamburico, Mladinski pevski zbor slovesne Büßtritze, desno nogavico, solatni prekop, Taborniški odred Jožek Štalin, litvansko karto za dva decilitra vodke, odbojkarsko igrišče, rackHMD, Don't Cry GNR, Salomona, oglasnik, rdečo brigado, vrečko Kane, katalog Moj Bog, kafro in starejšo kokoš mešanko po imenu Sultan, vse skupaj plen v vrednosti dvajset (20, cvancik) € (evropcev, euros), ne da bi naštevala še vse bogastvo v nepremičninah: vikend v Bio-Gradu na kopnem, parkirni prostor v Žabecu, tri (3, dva pa malo) metrov železniške proge Praga–Pragersko, en temnozeleno-rjav pristni rudarski pljunek na tleh avtobusne postaje, zarjavel vijak z matico, Triglavski nerodni park, viseče vrtove, Ortranska vrata, poster polovice Modern Talking, 200 gramov 17 let stare posebne klobase in večjo količino znanja za razvoj.

Seznam pa iz dneva v dan raste; pa ne le seznam premoženjskih predmetov, tudi seznam žrtev je iz dneva v dan daljši. Kaj naj storimo? Policija ima zvezane roke. Tudi pri njih je že bil. Takrat jim je odnesel vse ključe. Še prej pa jih je zvezal. Pa ne ključe.

Ne morem vam zatrdno napovedati, kaj se bo zgodilo, pravzaprav ne vem nič več kot vi. Upam samo, da ta moški, ki se mi smehlja skozi okno, ko to pišem, ne misli resno, ko pravi, da mi bo za trenutek vzel avto, jablano, koker španjela, gredo endivije in desno ledvico.

Z magnetograma, ki ga je na pisalni mizi pustila Glu Pačapapou potem, ko je domnevno danes dopoldne nenadoma izginila neznano kam, prepisal

Lenko Nedelič

Prvo letalo z nadvidno hitrostjo prebilo vidno polje!

Senzacija! – Japonski strokovnjaki izdelali prvo zračno plovilo, ki leti hitreje od vida! – Dokončne zmogljivosti še odkrivajo – Svetovna znanost šokirana – Relativnostna teologija na majavih temeljih – Kubanska rdeča pesa po 180 € za kg

Naš dopisnik iz dežele vzhajajočega testa, Ihbin Stupit sporoča: »Nedelja, 35. janufeb, letos – sedim v sobi, poslušam rok, spomnim se Beethovnovih nog, nenadoma pa mi v dnevno sobo pade Japonec.«

Japonski tehnologi so že pred leti pričeli z raziskavami na področju vida in ugotovili, da se skoraj vse vidi. Tehnologija, ki so jo pri tem razvili, je za sodobno svetovno znanost pravi skózilom (breakthrough; op.kak.sem.pado.). Prvič v zgodovini človeštva je neka stvar, ki je v celoti plod človekovega dela, nevidna in nezaznavna (z izjemo demokracije; op.prof.krad.čas.).

Japonski strokovnjaki za poljedelstvo in ribolov so že davnega leta 1993 pričeli s pripravami na razvoj nevidnega seminarja lokalnih poljedelcev. Še istega leta so izdelali prvi nevidni ljubezenski zmenek. Poskusni par je bil navdušen nad senzacionalnim pristopom k sočasnemu sobivanju dveh harmoničnih duš v dveh tesno prilegajočih se telesih. Po besedah člana nadzgornje komisije sta se zaljubljenca sprehajala po najbolj prometni ulici v Tokiu skoraj ves dan, ne da bi ju karkoli posebej oviralo.

Zaradi neprimernih vremenskih razmer in padca jena po stopnicah so morali nadaljnje poskuse za pet mesecev prekiniti, tako da jim nazadnje vendarle ni uspelo izdelati nevidnega seminarja, kar je bila njihova izvirna ideja, zato pa se je nad novo tehnologijo navdušilo obrambno ministrstvo in v slabih treh urah prevzelo sponzorstvo in nadzor nad nadaljnjimi raziskavami.

Tako so v dveh tednih izdelali nevidno metlico za stepanje beljaka in nadvidni (kot so izdelek takrat izvirno poimenovali) bajonet. Nedolžni državljan Severne ali Južne Koreje na službenem potovanju ni nikoli izvedel, kaj ga je pokončalo. Njegova žena je kasneje za lokalno revijo o radiatorjih izjavila, da je preprosto nad dúšena.

Stvar je postala resna in vpletle so se Združene države Anemike. Zahtevale so izročitev načrtov za nadvidno tehnologijo in, kot je že v navadi, zagrozile z vsem dobro znanim poskusom okupacije, ki ga spremlja zdravju nevaren ognjemet. Japonska vlada na ultimat ni odgovorila, atomska bomba, rezervirana za Hirošimo 2, pa je kar čez noč izginila. Naslednji dan je predstavnik Japonske armade v sporočilu za javnost razodel, da so v svojih skrivnih laboratorijih uspešno zaključili razvoj prvo nadvidne atomske bombe. Še isti večer pa je neznano kam izginila tudi ta in hkrati z njo nekakšna »koreja«.

Šele letos pa so japonski tehnokrati pripravili resnično presenečenje. Četrtega janufeba so svečano odprli bife v starem delu Kawasakija. Ob tej priložnosti je Kabubijevo gledališče uprizorilo Nebeško komendijo, v naslednjih dneh pa je šlo vse kot po maslu. Otvoritev trgovine s spominki v samem središču Tokia je imela sicer le neznaten uspeh, a je bil pravi šok pravzaprav tik za vogalom: trafika z arabskim revijalnim tiskom. Ob koncu tedna so nato splovili nevidno letalonosilko Matsujaki Gnilikaki, vendar so jo v soboto že pogrešali. Izgubila naj bi se bila na tajni nalogi nekje v Indrijskem oceanu.

»Spoznamo jo lahko le po vdolbini v morski gladini, trenutno pa žal nimamo denarja za iskanje luknje v vodi,« je dejalo ministrstvo za pomorstvo, ribolov in prelaganje dela na kasneje.

Le pred nekaj dnevi pa so v mestecu Peitong končali gradnjo letala, ki leti hitreje od zvoka in celo hitreje od slike. Letalo, sedaj še z nekomercialnim imenom Cowdung, je prvo nadvidno letalo na svetu – prvo letalo, ki leti hitreje od svoje slike. Pravzaprav brez hudih naporov doseže takšno hitrost, da dejansko že pristaja, ko ga lahko še vedno opazujemo pri vzletu. Tako je težko vedeti, kje se v nekem trenutku dejansko nahaja: v Frankfurtu na Gmajni ali v Sidneyu na oni drugi reki. Tako je nemogoče na enostaven način ugotoviti, ali tašča prihaja ali odhaja, in smo tako prisiljeni v lepo vedenje štiriindvajset ur na dan.

Japonskim rudarjem pa smo lahko izredno hvaležni za takšno hitro, sodobno in udobno ter – da ne pozabim – tudi izredno drago letalo, s katerim bodo mnoge letalske družbe z vsemi svojimi potniki vred imele veliko veselja, kadar bo seveda mogoče vedeti, kje se letalo pravzaprav nahaja.

Glu Pačapapou

Kako se izogniti vročini

Nasveti, ki nam bodo olajšali obisk vročinskega bala – »Hja«, ste verjetno pomislili, »kaj pa ta 'bal'? So se Lažnivci zatipkali?«

Medtem ko tako imenovani strokovnjaki za meteo-loterijo že nekaj tednov v prisiljenem leporečju z gromkimi glasovi napovedujejo bližajoči se vročinski val, smo se člani naše novoustanovljene Organizacije poštenih, apolitičnih, bratskih in anonimnih tajnih opazovalcev (OPABATO) bolj podrobno poglobili v analizo resničnega dogajanja okrog nas, dogajanja doma in po svetu, blizu in daleč, Tod in Tam.

Naš posebni sodelavec Ante Biotić, mojster za vse, pa se je poleg tega poglobil še v prebavila nekaterih članov naše organizacije. Tako smo sedaj brez izjeme vsi člani na tekočem z rezultati raziskave.

Če odmislim sebe, se nam iz uredništva sicer ni pridružil nihče drug.

…

Joj! To je bilo pa zelo blizu. Če ne bi bil dovolj priseben, bi se tale zadeva zame zelo slabo končala! Skoraj sem se namreč v celoti odmislil! Bil sem tako rekoč le stopnjo ali dve stran od ex-eksistence. Zelo neprijetno! Sploh, odkar sem na tečaju ritmične stohastike spoznal, da me lastna golota dela živčnega. Zdaj si pa predstavljajte goloto brez telesa!

Grozljivo, kajne?

Dovolite mi, da takojci-zdajci preusmerim tole našo rdečo nit k srži našega današnjega nasveta. Še prej pa moram – z dovoljenjem ali brez – omeniti še to, da nameravamo tudi tokrat vse prihodke od današnjega svetovanja porabiti v dobrodelne namene. Društvu anemičnih jadralcev širšega nadzemnega območja pokrajin Sveta (DAJŠNOPS) bomo z izkupičkom današnjega brezplačnega svetovanja omogočili nakup manjšega arhipelaga s prečudovitim razgledom na največje ogledalo na svetu.

 

Kako se torej izogniti vročini?

Prvič: kdor se premika, mu je vroče. Dejstvo je, da je vročinski bal izredno občutljiv na gibanje. Poskušajte se zato čim manj gibati, predvsem pa se vzdržite kakršnihkoli sunkovitih in nenadnih gibov. Potrudite se tudi, da boste roki neprenehoma držali odročeni za petnajst do dvajset stopinj od telesa, s čimer boste ustvarili tako imenovani »mikro« prepih ob pazduhah. Tudi delno razkrečena stoja z zadnjico rahlo odrinjeno vznak, kadar na primer čakate na zeleno luč pri prehodu za pešce ali ko naročate hladno malico, bo omogočila »mikro« prepih mimo vaših zasebnosti. Ne skrbite, ne bodo vas zamenjevali z zombiji. Oni držijo roke pred seboj in pod pravim kotom.

Drugič: senza una sonce. Če ste se primorani gibati zunaj klimatiziranih prostorov, potem nujno poskrbite za to, da na svoji poti nikoli ne boste stopili iz varnega zavetja sence. Priporočamo vam, da potujete v pozno-dnevni fazi vročinskega bala, ki jo po domače imenujemo tudi noč.

Tretjič: tekočina, ki te pijem hladno. Pijte dosti tekočin, a hkrati preprečite, da bi te nenadzorovano zapuščale vaše telo. Vse s kožo pokrite dele svojega telesa zavijte v prozorno folijo za živila. Pomnite – koža je prekrita z drobnimi luknjami, skozi katere odtekajo življenjske tekočine! Zamašite jih, preden vam življenje odcurlja v nepovrat.

Četrtič: hrana, hrana, hrana, glej no, glej - banana. V času vročinskega bala uživajte izključno le svežo hrano, po potrebi pa tudi ne, razen če se vam zdi to smiselno ali pa tudi ne.

In petič: kar lahko storiš v vročini, prestavi na zimo. Ne boste verjeli, a vročinski bal ima to navado, da v nekaj mesecih hoćeš-noćeš zagotovo izgine. Ker nikakor ni mogoče napovedati, kako dolgo bo vročinski bal trajal, poskrbite za to, da boste imeli ves čas s seboj dovolj toplih oblačil in bernardinca s sodčkom.

 

Tako, zdaj pa moram končati, ker so mi pripeljali kurilno olje.

Žarko Masslo

Nes Ramnosty in Nena Vadnosty

Mini drama, ki se lahko zgodi tudi vam – Če boste pazili, se bo zgodila nam – Ni odveč previdnost z laserskim topom v dvorani ogledal

»Kaj nameravaš s tem pulijem?« je zaklicala Pavlina, ko je na kuhinjski mizi opazila Sašov zeleni puli z nesramnim napisom.

»Kako 'kaj'?« je odvrnil nejevoljno. »Oblekel ga bom!«

»Zdaj? Danes?« je nekoliko presenečeno, a pravzaprav jezno vprašala Pavlina in postavila roke v boke. »V tem ne greš nikamor!«

»Zakaj ne?« je Sašo poskusil zaigrati radovednost. »Saj si mi ga TI kupila!«

Pavlina je v odgovor le zavzdihnila v sosednji sobi.

»Zakaj ga potem ne bi smel nositi?« je nadaljeval Sašo.

»Ah!« je vse bolj očitno izzivanje s strani svojega življenjskega sopotnika krikoma prekinila Pavlina. »Zato ne, ker ti je premajhen!«

»Aja…?« je Sašo poskusil ponovno postati del pogovora, a mu ni uspelo.

»Ta puli sem ti kupila, ko si bil še lep in mlad! Ni govora, da boš v tem kamorkoli šel z menoj zdaj, ko je tvoja izklesanost tako boleče popustila!« je z občutno mero napadalnosti in popolnoma brez milosti pojasnila Pavlina.

Sašo je pri teh besedah povsem otrpnil in odprtih ust ter s široko odprtimi očmi nemo zrl v eksplozijo, ki je le malo prej bila Pavlina.

»Tam sem ti pripravila temno rdečo majico in črn pulover!«

Sašo je pogled usmeril proti spalnici, v smeri Pavlininega sunkovitega zamaha z roko.

»Majico obleci zdaj, ko je toplo, pulover pa vzemi s seboj, če bo mrzlo,« je zaključila predajanje navodil.

»Hmm…« je Sašo ponovno poskusil. »Zelenega sem nameraval obleči že zdaj, saj niti ni tako zelo toplo.«

»NE!« je bila odločna Pavlina. »V zelenem ne greš nikamor! Pa pika!«

»Ne, ne. Tole pa ni bila pika,« je v odgovor dejal Sašo.

»Kaj?« je presenečeno odvrnila Pavlina.

»Ne,« je nadaljeval. »To, moja draga, je bil klicaj.«

»Kaj!?« je ponovila Pavlina in se postavila pred Saša.

»Klicaj. Če ne verjameš, kar poglej.«

»Kam?« je presenečeno pogledala Pavlina. »Na puli?«

»Ah, ne,« je pomirjujoče dejal Sašo. »Tu! Sem poglej. Na Lažnivce.«

»Na Lažnivce?«

»Aha, v petnajsti odstavek. Ti bo takoj vse jasno.«

»Sašo,« je Pavlina poostrila svoj ton. »Ti mene malo hecaš?«

»Poglej!« je bil zdaj strog Sašo.

Pavlina je med opazovanjem zaslona z roko na svoji desni poiskala z laserjem oboroženega glodalca. S koleščkom se je zapeljala navzgor po strani, nato pa očitno vznemirjeno dejala: »Pa res!«

»Klicaj je,« je Pavlinino razburjenje v spalnico slišal Sašo. »Kako jim je to uspelo?«

»Kajne,« je odvrnil in nato hudomušno nadaljeval: »Kot da bi nama prisluškovali…«

»Pa misliš, da nama res prisluškujejo?« je nekoliko tiše vprašala Pavlina, kot da bi se bala, da je kje v prostoru res prisluškovalna naprava.

»Kaj pa vem,« je odvrnil Sašo. »Sem slišal, da so vsega zmožni.«

»Vsega?« je čedalje bolj razburjeno vprašala Pavlina.

Sašo ni dejal nič.

»Sašo…?« je poklicala, a odgovora ni bilo.

Nenadoma je tudi sama izginila.

Nadebudni mladi avtor

Umetnost razkrivanja

Ni res, da se učimo, dokler živimo – Učimo se, dokler spremljamo tiskovne konference

V nenavadni vročini poletnega letnega časa sem se v prvi polovici dneva prebudil v nenavadno svetlo jutro. Z vsem svojim telesom sem se skobacal iz veliko pretrde postelje, v kateri sem še nekaj trenutkov prej spal, in se premikajoč noge v smeri cilja opotekel v kuhinjo. Tam, v središču mojih kuharskih poslov, me je že pričakala naslednja nenavadnost – zmanjkalo je sočnega pomarančnega soka in celo zaloga tekoče ustekleničene vode je usahnila. Z naraščajočo skrbjo za okolje, posebej pa zase, sem spoznal, da mi je preostala le ena sama rešitev: na vsak način sem se moral udeležiti kakšne tiskovne konference. Na srečo je na kuhinjski mizi med kak teden starimi krompirjevimi olupki ležalo pomečkano vabilo na tiskovno konferenco, ki jo je bil pred dnevi sklical pomočnik tajnika pomembnega društva, ki se ukvarja z raznimi pomembnostmi. Laiki, prisluhnite: na tiskovnih konferencah so tradicionalno brezplačno in v neomejenih količinah na voljo razne brezalkoholne pijače in razni prigrizki, kar je brez izjeme najboljši razlog za obisk.

Mmm… jabolčni nektar, stoodstotna sadna pulpa…

Zdaj pa k reportaži.

 

…

Knedlban Juhuhu, posebni tajnik pomembnega društva, ki občasno nastopa v funkcijah društva, ki se ukvarja s pomembnimi zadevami: »Dame, gospodje, predstavniki medijev, kolegi in kolegice, lepo pozdravljeni. Preden začnem, bi rad pojasnil nekaj nejasnosti, ki so se pred kratkim pojavile med nami, a začuda tudi v tisku. Ko je moj spoštovani kolega v začetku tega tedna dejal, da v njegovi pisalni mizi ni sledu o kakršnihkoli namigovanjih na obstoj kakršnihkoli informacij sumljivega izvora, moram žal zanikati, to, kar je moj spoštovani kolega namreč izjavil. Pred dvema dnevoma sem se skrivoma s pomočjo osebne asistentke zapakiral v kartonasto škatlo, se pravilno frankiral in se poslal na službeni naslov mojega spoštovanega kolega. Po prebdeti noči sem se ves premražen prebudil na cilju svoje poštne eksprdicije. Po vpogledu v tretji spodnji predal od spodaj navzgor sem ugotovil, da lahko brez posebej tresočega glasu zanikam trditve mojega spoštovanega kolega, da v njegovi pisalni mizi ni nikakršnih sledov o nekakšnih namigovanjih, da informacije sumljivega izbora obstajajo. Seveda vam ne morem povedati tega, kar vem, saj bi s tem omogočil, da to veste tudi vi, moj spoštovani kolega pa bi me v takšnem primeru lahko tudi zanikal.«

Prav lepo sem se odžejal, nato pa sem v svoji Zasebni Notranjski začutil dramatični porast izmerljive izvotljenosti. To je bil krasen povod za obisk otvoritve novega krila bližnje osnovne šole, poimenovane po partizanu ali pesniku, ali nekaj podobnega. Od prvih zametkov človeške civilizacije naprej tradicija veleva, da so na otvoritvah na voljo vsaj brezplačni prigrizki, in tudi tokrat nisem izostal. Izostal ni niti vodja pevske sekcije nekega velepomembnega društva, ki brani čast nekih velepomembnosti.

Vitroplank Krmežljavec, vodja pevske selekcije velepomembnega društva, katerega osnovna dejavnost je skrb za lastni hrbet, znan tudi kot spoštovani kolega: »Jaz vztrajam pri svojih trditvah, ki jih ne nameravam do nadaljnjega nikdar zanikati. Zaenkrat pretežno tudi ne želim podrobneje govoriti o tem, kaj je bilo ali pa ni bilo domnevno mogoče skrito v tako imenovani moji pisalni mizi. Glede tega tudi nisem z nikomer govoril, posebej pa ne s kolegom Juhuhujem, s katerim sem o tem že govoril.«

Rok Etsky, slinasta tečnoba med prisotnimi, znana tudi kot jaz: »Kako pa komentirate izjavo gospoda Juhuhuja, da je opravil vpogled v vašo pisalno mizo in v njen domnevni predal?«

Vitroplank Krmežljavec: »Dokler se čarobna oseba, ki domnevno skrivoma živi v ivernih nedrih omenjene pisalne mize, ne materializira v živi obliki pred mojimi očmi, in mi zagotovi, da je omenjena miza res moja in pisalna in miza, ne morem in ne smem omenjati podrobnosti, o katerih vem malo ali skoraj nekaj in ki mi bodo prav gotovo spodnesle rolerje na izredno strmem klancu. Toliko za enkrat in ostanite še naprej znani. Aja, to levo krilo oddelka za jezike osnovne šole, poimenovane po partizanskem pesniku, ki je dvakrat padel fiziko za dom in vino, razglašujem za odprto. Dober tek!«

Po jedi se brez izjeme in prav pogostokrat prileže kavica ali vsaj kakšen ustrezno slaven digestivček. Uganili ste! Prav to je razlog, zakaj neustavljivo ljubim delovne skupine. Kava bi morda lahko bila boljša, a vsakič, ko na to pomislim, ne morem drugače, kot da se vprašam, ali morda potlej vendarle ne bi bila več brezplačna. Nato odneham. Tako zavite misli mi ne tečejo povsem gladko, dokler vase ne spravim zadostne količine trohic kofeina. Vedno in povsod pa je skoraj vedno na voljo mnogo več kot le za trohico kave. Enkrat sem celo ves dan užival na delovni skupini, ki se ukvarja z ugotavljanjem, ali na delovnih skupinah dejansko sploh lahko zmanjka kave. Tisti davni prelepi dan me je ta téma toliko vznemirila, da teden kasneje sploh nisem zatisnil očesa. Naspal sem se šele teden ali dva kasneje, ko so me vrnili z oddelka za intenzivno nego.

Rangofleks Ibubar, samooklicani objektivni pomočnik blagajnika in sklicatelj tokratne delovne skupine o vzpostavljanju neomajnih dejstev: »Nikakor se mi ne zdi prav, da kolega Juhuhu s takim pompom razglaša neke svoje empirične zadetke. Radovednost nima meja in dokler teh meja ne dosežemo, govoriti o tem, kaj nam je uspelo izbrskati in česa ne, nima smisla in ni primerno. Lahko bi celo nastala nova Škoda, česar pa odkritosrčno rečeno naša trenutna pozicija ne bi znesla. Od kolega pričakujem, da bo svoje zanikanje v čim krajšem času demontiral ali vsaj ponovno zanikal. Ne predstavljam si nič lepega v nasprotnem primeru, saj me v kratkem čaka obisk pri mojem zobozdravniku s tresočo roko in majavim stolom.«

Po kavici in digestivčku, ki ju v teh težkih časih pogosto spremlja še kakšna slaščica, si sleherni udeleženec takšnih dogodkov zasluži krajši počitek. Moja veliko pretrda postelja se mi v tako težkih trenutkih le redko zdi trda. Vanjo sem se skobacal nekaj minut po polnoči in sem v njej še zdaj, če nisem že vstal in obiskal otvoritve dveh galerij, a o tem domnevno ne vem nič.

Rok Etsky