Kdo se boji črnega hrčka?

V življenju se dostikrat zgodi, da človek ne ve, kaj bi pravzaprav rad – Takrat gre v samoto, si zapoje Cumbaya in se ustreli v eno od glav

Primer mladega Alija Trebuhovića je jasen kot beli dan. Ali je bil eden najboljših pasjih vodnikov v Kramju. Šolal se je doma in v tujini in njegovi sodelavci in nadrejeni so bili izredno ponosni nanj.

»Bil je nedvomno najboljši trener psov v Sloveniji, če ne celo v svetu, ki se je ukvarjal predvsem s treningom psov za lov na hrčke,« pravi Mihec V. Guzopihec, sedanji vodja Enote za upravljanje z majhnimi neumnimi in vsepovsodščočimi štirinožci.

»Izguba Alija je nedvomno prava katastrofa za domače pse hrčkoizvohalce in podgano prinašalce,« dodaja gospod V. Guzopihec.

A kaj je bilo tisto, kar je gospoda Trebuhovića privedlo do tega, da je tako kruto končal svojo uspešno kariero?

Njegova žena pravi takole: »Vsak dan je že zgodaj zjutraj vstajal in odhajal na delo na bližji travnik, kjer so gojili pse in kamor so zakopavali hrčke za vabo in učenje. Preden je začel s treningom, je po travniku raztrosil mlade hrčke in počakal toliko, da so se najedli in olajšali, ker je sit in poln hrček psom smrtno nevaren. Nato je spustil pse. Treningi so mu vsak dan vzeli približno osemnajst ur in ene gate s kosilom vred.«

Tudi Alijevega nekdanjega sodelavca Tumaša Lajoviča smo povprašali o delovnem dnevu pasjega hrčkosledca. »Ja, veste to je pa tako: življenje psa hrčkolovca je izredna pustolovščina. Ta boj, ta lov na nebogljeno bitjece in mesarsko klanje majhnih, podganam podobnih 'gmazov' je vrhunsko doživetje, prepojeno z napetosjo, majhnimi črevci in seveda je tu tudi stres. Pravzaprav veliko stresnih situacij, takorekoč en sam stres in napetost in nestrpno pričakovanje in kaj vem, kaj še vse…«

Tumaš zajame sapo in nadaljuje: »In vsa ta napetost zahteva od človeka, vodnika neprestano umsko in seveda tudi fizično prisotnost, kajti se je že primerilo tudi, da so hrčki nastopili v dvojicah in smo imeli velike izgube med psi, ali pa smo pse namenoma pustili, da sami iščejo plen, pa so nam vsi pobegnili čez mejo v Italijo. Ja, mi smo čakali na hrčke in ostalo gmazoslavje, a psi pa hop v Trst na palačinke in smo potrebovali mesece in mesece, da smo jih dobili nazaj. Tu bi tudi rad omenil stroge carinske predpise za uvoz povoženega, raztrganega ali – tudi to se nam je večkrat primerilo – celo napol kuhanega psa, pa čeprav je tam doli že več let vse naše!«

Povprašali smo tudi na carinarnici v Novi Horici, kako je z uvozom psov, ki so prebegnili v sosednjo Italijo ali Flirtanijo-Junijsko Krapino, če drži, da je postopek izredno zapleten in je treba kar pet mesecev čakati na izročitev, za katero je treba plačati od 3 do 125.000 € in odgovorili so nam: »Da.«

Delovni dan hrčkovohca torej ni napet samo v času treninga, temveč tudi v vseh ostalih delovnih panogah, vključno z vračanjem psov iz tujine. Tu se torej skriva eden od možnih vzrokov za kruto dejanje mladega Alija Trebuhovića.

»Jaz nisem kriv,« trdi Nimimar Kabirad Trebuhović, oče mladega Alija

»Jaz nisem kriv,« trdi Nimimar Kabirad Trebuhović, oče mladega Alija, in dodaja: »Kriva je politika, ki tujcu ne zagotavlja, da si lahko pridobi potrebno izobrazbo, da lahko živi in dela človeku primerno. Jaz sem hotel, da Ali postane poslanec, a on je šel med pse, ker ga je politika, ki tujcu ne zagotavlja, da si lahko pridobi potrebno izobrazbo, da lahko živi in dela človeku primerno, zavedla na stranpot in mu spreobrnila tok življenja v novo smer, ki se meni ne zdi pravoverna.«

Tudi Alijeva mama ni popolnoma prepričana o pravilnosti sinove poklicne odločitve. Tako pravi Burlinda Trebuhović, rojena Uholiz: »Alija smo vedno imeli vsi radi – sestri Marijana Slatka Patka-Hidalgo in Ana-Marija Lucija Kalemegdan, njegov ovčar Rudlik XIV., sosedje, poštar in sploh jaz. Jaz sama sem bila prepričana, da bo Ali postal strojevodja ali pa vsaj duhovnik, on pa gre in nas preseneti s poklicem podganolovca.«

In sestri? Ana-Marija nam je povedala tole: »Ali je bil moj najljubši brat, pa ne le zato, ker je bil edini. Glavni razlog moje ljubezni do njega je bil ta, da je bil vedno tako ljubeč do mene. Vse do mojega šestindvajsetega leta me je vsak dan po dvakrat previl in me pestoval, dokler nisem v mukah zaspala. Enkrat, se spomnim, mislim, da mi je bilo sedemnajst let, sem se mu nalašč podelala v sandale, ker je imel hudo gripo in ni mogel vstati iz postelje, da bi me previl, tako da me je morala mati sama umiti in mi zamenjati plenice. A drugače mu nisem nagajala, razen če je bil zloben in mi je pozabil napudrati zadnjo plat. Takrat sem ga vsega popraskala od nog do glave in mu populila na tone las. Bil je res čudovit brat. Vedno je bil poln presenečenj, ampak najbolj nas je presenetil z izbiro svojega življenjskega poklica. Vsaj jaz sem mislila, da bo postal knjižničar, ključavničar ali klobučnjak – mislim, da ste opazili, da sem bolestno navezana na začetnico 'k' – on pa pride domov, me previje in spet pozabi napudrati, stopi v kuhinjo in reče: 'Mama, jaz bom hrčkoderec in lovec na pse,' ali kar je že rekel. Mama je bila šokirana, še bolj pa jaz, ko sem ravno začela nositi Panpers Senior in bi nujno potrebovala mentorja, ki bi bil z menoj od zore do mraka in pazil na moje iztrebke. Res me je hudo užalil.«

Tudi Alijeva druga sestra se zgraža: »Ne vem, kaj naj rečem.«

Ali, kaj si napravil? Spravil si svojo ljubečo družino na rob živčnega zloma in v delni molk.

Cumbaya, my lord in BUM v čelo

In kaj se je zgodilo tega groznega dne? Zagotovo tega ne bo nikoli vedel nihče. Samo ugibamo lahko, kaj se je dogajalo v Alijevi glavi v nedeljo popoldne.

Domov je odšel že zelo zgodaj in pse je pustil kar na poligonu, da so bili prepuščeni na milost in nemilost podivjanih hrčkov. Bil je gotovo zelo živčen, ker je popolnoma razmetal stanovanje, ko je iskal sveže spodnje hlače, ker se je ponesrečil med treningom, saj na poligonu ni niti enega urejenega stranišča, opravljanje velike potrebe na tleh pa izpostavlja vitalne organe ostrim zobkom majhnih glodavcev. Odpravil se je torej domov, da bi se preoblekel. Tu pa je očitno doživel neko neprijetno presenečenje. Kaj je to bilo, ostaja skrivnost. Kakorkoli že, nekaj je povzročilo v Alijevi glavi hud živčni defekt, ki je imel za posledico, da »…se mu je ftrgalo v božjo mater…«, kot pravi pozicijski inšpektor Janez Kamgrešdaness Šerlok. Nato se je nekaj trenutkov krčevito zvijal po tleh, tako da je razmetal še to, kar mu prej ni uspelo, zanetil požar v kuhinji, še prej pa zmlel drobtine za zrezke in skuhal osemnajst kozarcev ribezove marmelade.

Nato se je odplazil v prvo nadstropje v svojo delovno sobo. Tu si je zavrtel prvo skladbo s plošče Taborniki čistijo in pospravljajo, stopil k omari s puškami in vzel pištolo Walter Math-AU! 7'65 s šestimi naboji, jo prislonil k sencu in pritisnil na sprožilec. Slika je nedvomno uspela. Našli so ga naslednji dan s triindvajsetimi kroglami iz omenjene pištole v različnih delih telesa, izstreljenih iz šestnajstih različnih smeri iz oddaljenosti od 20 do 378 centimetrov. Pozicijski inšpektor Kamgrešdaness je povedal, da glede na znana dejstva lahko sklepamo samo na to, da je Alfonzij Gregor Mackenzie von Triptih van den Loch Trebuhović v nedeljo popoldne storil samomor in to tako nepričakovano, da ni uspel napisati niti poslovilnega pisma, v katerem bi nam morebiti razodel svoje težave, ki so pestile ubogega mladega pasjega trenerja in lovca na hrčke.

Lenko Nedelič