Dragi Peter,

Pišem ti, ker ti že dolgo nisem in ker se je v zadnjih dneh tu v mestu zgodilo marsikaj, tudi marsikaj nenavadnega. Škoda, da ne znaš brati, upam pa, da bo pismo prestregel dedek in ga prebral na glas.

Sprva sva obe – Klara in jaz – uživali novo odkrito svobodo, ki sva jo doslej komaj poznali, saj je, kot dobro veš, doslej vsak najin gib budno spremljala gospodična Rottenmeier. Pred dobrim mesecem pa se je najini guvernanti iztekel mandat in Klarin oče, gospod Sesemann, še vedno uživa tako močna odvajala, da mu ves ta čas sploh ni uspelo sestaviti pravega predloga za novo guvernanto. Res pa je, da je težko najti takšno, ki bo ustrezala gospe Sesemann, Klarini materi.

Kot veš, je Klarina mati poosebljena strogost – načelna od temena do petá in skoraj samozadostna, s pridihom paranoje. Gospodična Rottenmeier je bila v mnogih pogledih neprijetna, nekoliko posebna, na trenutke celo bizarna in je – vsaj za naju s Klaro – vodila odločno preveč restriktivno politiko. Kljub temu pa sta bila tako gospod kot tudi gospa Sesemann popolnoma prepričana v to, da Rottenmeierjeva popolnoma pravilno opravlja svoje delo (nenazadnje nas je prav ona spravila v najelitnejši knjižni klub!). Na njuno veliko presenečenje pa se je navsezadnje izkazalo, da temu še zdaleč ni bilo tako.

Na to je Klarina starša opozoril že družinski računovodja, gospod Bidermeier. Ob pregledu poslovanja gospodinjstva je namreč naletel na precejšnje število zanimivosti, ki so se kasneje izkazale za nepravilnosti, in je nazadnje dokazal, da je zanje povsem brez dvoma odgovorna najina guvernanta. Omenjal je protipravno rabo sredstev, nepojasnjene izdatke, črne sklade in celo nekakšen minus.

Tako sva s Klaro že več kot mesec dni prepuščeni sami sebi, kar je po eni strani lepo, saj imava več svobode, a po drugi strani prinaša nekaj neprijetnih posledic. Med drugim sva spoznali, da na dvorišče brez guvernante sploh ne smeva. Sprva naju ta podrobnost ni tako hudo prizadela, a sva se še prehitro naveličali štirih zidov. Tako zdaj že kar goreče pogrešava družbo otrok z dvorišča, a kaj, ko sami nikakor ne moreva mednje. Verjetno veš, da tuje guvernante nad nama nimajo prav nobene moči, pravzaprav naju brez posebnega medstarševskega dogovora niti varovati ne smejo.

Te stvari so mnogo preveč zapletene in tega se – ne Klara ne jaz – poprej sploh nisva zavedali. Kljub temu pa ne želiva reči, da gospodično Rottenmeier – oziroma Rottweiler, kot sva jo hudomušno poimenovali – pogrešava. Nasprotno! Veseli sva, da je ni več, čeprav pogrešava dvorišče, naravo in svež zrak. A bova že nekako zmogli. Upam.

Govori se, da bo gospod Sesemann kmalu le našel kandidatko, ki bo zadovoljila tako njega kot gospo Sesemann, naju pa – upava – tudi. Nazadnje se je Klarina mati že skorajda navdušila nad gospodično Rumpelkammer, a se je ta na prvi dan poskusnega obdobja pojavila pred vrati z nekoliko preveč očitnimi rdečimi prameni, kar je gospo Sesemann tako hudo ujezilo, da jo je po hitrem postopku poslala nazaj v agencijo.

Zdaj menda nove potencialne kandidatke že vedo, da gospa Sesemann ne mara rdeče. S Klaro upava, da bo izbrana najugodnejša med njimi, torej tudi takšna, ki bo mnogo prijetnejša od gospodične Rottenmeier. Navsezadnje niti k vama z dedkom ne moreva brez nje!

V upanju, da sta oba, ti in dedek, zdrava, sita in zadovoljna, vaju pozdravljam,

Večno vajina

Heidi

–––

p.s. Oprosti mi, da sem tolikokrat omenila Klaro, upam, da te s tem nisem spravila v slabo voljo. Nočem, da bi bil ljubosumen nanjo. Oba vaju imam rada!

p.p.s. Upam, da se kmalu vidimo!

Tipam in psu masiram rane

Odhod gorske čete v boj brat na brata – 6. del strahovlade

Tokrat zaključujemo. Ste nas spremljali od prej?

Navdušene ribičinje ni bilo več. Pipi je stal ob potočku in ravno dvigoval taco, da bi se polulal v vodico. Sunkovito sem ga pograbil, da ne bi spet od kod prilomastila stara baba in me še zavoljo Pipijeve lule učila kozjih molitvic. Hitro sem pobegnil na sever. To vem, ker me je že po treh urah neprestanega teka močno zanohtalo v oči. Ničesar več nisem videl, zato sem se pretipal do nekega velikega drevesa. Tu sem se bil primoran ustaviti, ker sem z vso silo z glavo treščil v deblo in se onesvestil.

Sledile so sanje, o katerih najraje ne bi niti govoril, a pisal bi. Sanjal sem, da me je nežna gozdna vila vzela v svoje toplo naročje in me poljubila na čelo. S svojimi nežnimi ročicami mi je masirala utrujena stopala in mi šepetala sladke besede v uho. Nato me je počasi dvignila s tal, me pograbila za roke in me kot atletsko kladivo ob spremljavi grozljivega krohota zavihtela nad svojo glavo ter me zalučala proti soncu. Tam so me ujeli rdeči leteči vragi in me pričeli odbijati ob trda tla kot žogo. Ravno v trenutku, ko me je srednji igralec hotel vreči proti ogromnemu košu, obešenem pod nebo, pa sem se ves poten prebudil.

Ležal sem na železniških tirih, namenjenih vožnji vlakovnih kompozicij. Ne vem, kdo me je bil tjakaj položil, a počutil sem se tako sveže in samozadostno. To je prav gotovo morala biti čudovita oseba, da me je bila tako lepo zavila v toplo volneno odejo. Predstavljal sem si svojo mater, kot se je spominjam, ko me je bila kot otroka vedno nežno zavijala v obteženo kravjo kožo, da sem mirno spal in nisem sredi noči kolovratil po stanovanju in počel neumnosti. Vsa čudovita predstava pa se je precej zamajala, ko sem opazil, da v denarnici nimam več karte, oziroma, da pravzaprav nimam niti denarnice v žepu in da sploh nimam več žepov, da pravzaprav nimam ničesar več, da sem tako rekoč popolnoma gol, zavit v smrdljivo staro rjuho, ležeč na hladnih železniških tirih!

Bil sem sam, izropan in gol kot dojenček. Hkrati sem opazil, da so tudi Pipija iztrgali iz njegovega toplega gnezda, mojega vročega objema in surovega koščenega primeža, ki je prav gotovo iztiskal vso pasjo dušo iz njegovega drobnega telesa.

Vstal sem, v tem trenutku pa za mano nekaj zatrobi, zemlja se strese, obrnem se, da bi videl, kaj se dogaja, in moje poslednje besede so: »Že vidim vlak, nasvidenje!«

Za menoj je ostala le majhna packa krem barve: tiramisu.

(ne boste verjeli: ni več!)

Alta Knabe

Pujskova zgodba

Horor! – Branje odsvetujemo otrokom, mlajšim od 39 let, in pujskom – Branje priporočamo amaterskim gradbenikom

Pred mnogimi leti, v daljni deželi je živel majhen pujs. Ker je bil tako ljubek in je vedno nosil temno zelene spodnjice so ga vsi klicali Malo prase v zelenih gatah.

Nekega dne je mama svinja nakuhala sto kozarcev vloženih kumaric preveč, zato je sinčku Zelenogatu naročila: »Nesi višek kumaric stari mami, da ne bo tako sama in glej, da se vrneš se pred večerjo! Nočem spet sama jesti!«

Mali pujsek je z drobnimi koraki zagazil v blatno gaz na poti do stare mame. Stara svinja je živela na jasi sredi temnega gozda in se je ukvarjala predvsem z gradnjo ustreznega svinjaka, v katerega bi se končno lahko vselila in živela svinje dostojno življenje.

Pot skozi gozd se je vlekla kot kurja čreva.

»Oh, ko vsaj ne bi bilo toliko tega blata,« je vzdihoval Zelenogat.

Da mu ni bilo dolgčas, si je pel pesmi revolucije in vstaje. Ravno nekje na pol poti do stare mame pa ga obstopijo štirje zamaskirani divji petelini.

Prvi ga je nadrl z naslednjimi besedami: »Stoj, ti svinja grda, ali pa ti napolnim tvoj svinjski vamp s svinjskim svincem, da se boš sesedel pod lastno težo in zgnil na tleh in svinjski črvi te bodo žrli sto let!«

Drugi je dodal: »Jaz pa te še surovo pretepem po vsem svinjskem telesu, tako da te nobena svinja ne bo več imela za svinjo in le še zajci brez nog se te bodo bali in niti ena muha te ne bo več povohala!«

Tretji se seveda tudi ni mogel več dolgo zadrževati: »Jaz pa to tvoje svinjsko telo raztrgam na tisoč svinjskih koščkov in te po pošti razpošljem na več kot tisoč naključno izbranih naslovov po vsej deželi, da te bodo lahko vse svinje na tem svetu občudovale in te žvečile, dokler jih arterioskleroza ne pobere.«

Četrti je bil sprva precej zadržan, nato pa je tudi sam zakričal na ubogega pujska: »Jaz pa te bom polulal!«

Ubogi pujs ni vedel, kaj naj stori. V strahu je izustil le: »Po Ženevski konvenciji morate z vojnimi ujetniki ravnati v skladu z…«

»Ne! Nič ne moramo!« ga je surovo prekinil prvi petelin.

Drugi je dodal: »Tako je! Ti si navadna svinja, mi pa smo divji petelini in nihče nam ne more do živega, ker smo najmočnejši!«

Tretji ga je dopolnil: »Ti si pa preprosto drugačen in tega se moraš zavedati!«

Četrti je dejal: »Kdo?!«

Pujsek je bil izgubljen. Brez opozorila so ga napadli divji petelini, čeprav jih ni izzval. Pravzaprav jih niti poznal ni, niti jih še nikoli prej ni videl. Ni imel dovolj časa, da bi premišljeval, kaj storiti, zato se je na vrat na nos v blato zagnal v silovit beg. Petelini pa za njim.

Pujsek je tekel in tekel. Zdaj je zavil levo, zdaj desno, petelini pa za njim. Pujsek desno, petelini desno, pujsek levo, petelini levo, pujsek hitreje, petelini hitreje, pujsek v blato, petelini v smeh.

Bežal je in bežal, a ves čas je za seboj slišal sopihanje divjih petelinov. Nikakor jim ni mogel uteči.

Tako so pritekli vse do parcele stare mame in do gradbišča in do mešalca za beton. Pujsek se je s sunkovitim skokom skril vanj in si ni upal niti dihati. Petelini so pridrveli na jaso le trenutek za tem, ko je Zelenogat svojo svinjsko glavo skril v boben mešalca. Takoj so ga pričeli iskati.

»Kje se skrivaš, ti grda mala svinja?« je klical prvi petelin.

»Kam so se skrile tvoje svinjske nožice?«

»Kam si skril svoje svinjsko lice?« sta kikirikala drugi in tretji petelin.

Četrti pa je dejal: »Te že vidim, ti, mala opica!«

»Kje ga vidiš?« so v en glas zatulili prvi trije petelini, četrti pa jih je začudeno vprašal: »Koga?«

V tem trenutku je izza grma stopila stara svinja in ko je zagledala zamaskirano četverico, zavpila: »Marko, Darko, Žarko in Špók! Takoj se poberite iz moje bodoče hiše, sicer pokličem vašo mamo, da vas pokljuva do kosti!«

Petelinčki so se starke tako prestrašili, da so v trenutku pobegnili v gozd, tako da se je kar pokadilo za njimi.

»Kakšna kultura pa je to, da se ti umazani petelini sprehajajo po svinjaku?» je zaklicala za bežečo četverico. « Le kdo vas je tako učil?«

Stara mama je vidno razrvana stopila na gradbišče pogledat, kakšno škodo so ji divjaki napravili. Mali pujsek si ves ta čas ni upal niti pogledati iz mešalca, saj je bil resnično prestrašen. Bal se je, da ga ne bi še stara mati v svoji dementnosti nadrla in zaklala, zato je ostal povsem pri miru, potuhnjen v betonsko mešanico.

Iznenada pa se je – bum in tresk – boben mešalca zatresel in se pričel vrteti. Pujska je zasul pesek in ravno, ko je odprl gobček, da bi zaklical na pomoč, se je betonska mešanica vsula naravnost v pujskova majhna usteca. Sledilo je dodajanje vode in masa se je ob stalnem obračanju začela zgoščati v pravi temeljni beton. Nato se je boben nagnil in masa se je prelila v samokolnico. Stara mama jo je zapeljala do jarka za temelje in vlila mešanico v kalup. Niti opazila ni, da je v kupu betona tudi drobno svinjsko telesce. Tej so sledile še mnoge, premnoge porcije betona in do večera so bili temelji zaliti.

V dveh tednih je bila končana prva plošča, v enem mesecu celoten svinjak, v vsem tem času pa niti ena žival ni pogrešila majhnega Zelenogata, pujska in zbiralca znamk.

Svinjak stoji še dandanes, a nihče se ne zaveda, da temelje podpira trupelce majhnega pujska. Svinjarija!

Metka Drevoredka

Kaj vidiš tu, pa doslej še nisi?

Ogled v gledališču stoječega avtomata – 5. del kanonade

Pa ne, da ste zamudili prejšnjo epizodo?

Izvil sem se iz njenega prijema, ki je medtem že zelo popustil, in se pobral s tal. Pograbil sem Pipija in preostale svoje stvari, se oblekel in šel. Daleč res nisem prišel, saj me je že pred vrati kupéja ustavil varnostnik z vlaka. Nadrl me je s starim perverznim prascem, ki da po vlakih zalezuje mlade dame in jih spolno nadleguje s psom v naročju in po vsem telesu pomazan z lastnimi iztrebki.

Tedaj se mi je šele utrnilo, kaj sem bil pravzaprav storil na stranišču. Potem ko sem Pipija pokril z lastnim blatom, sva se v tej packariji oba povaljala. Kolikor pa mi s Pipija ni uspelo prenesti nase, ko sva bila na tleh, sem pobral še potem, ko sem ga objemal. Torej sem res bil jaz vsega kriv in ne slab zrak v vagonu, kot sem sprva mislil.

Zgodba se s tem seveda ne konča. Varnostnik me je previdno zgrabil za pas, ki je bil presenetljivo še najmanj pobruhan in me odvlekel do konca vagona. Po radijskem oddajniku je sporočil vlakovodji, naj za trenutek ustavi vlak, meni pa je dejal, da mu je iz srca žal, da me ne sme dodobra prebutati, temveč me mora takoj, ko se vlak ustavi, vreči na prosto.

Vlak se je ustavil in jaz sem s Pipijem v naročju priletel na sosednji tir naravnost na nos, da se mi je kar kri ulila, vlak pa je spet odbrzel naprej po svoji poti; seveda brez mene.

Še sreča, da je nedaleč stran od proge tekel majhen potok, h kateremu sem se namenil, da bi se očedil. Pipija sem kar celega namočil v hladno vodo, jaz pa sem se slekel in z oblačili v naročju legel v resnično mrzlo vodo potoka. Na srečo tudi moj fekalni ovoj še ni bil preveč suh, tako je lahko vsa umazanija preprosto stekla z mene. Mimogrede sem vodo še enkrat z užitkom ponečedil, da bi tako preprečil morebitno kasnejšo katastrofo.

Ko sem se torej tako kopal, pa nenadoma zaslišim klic iz gozda: »Kir prasc pa serje u muojo uodo?« Ob tem sem se zdrznil in se hitro oblekel v še mokre cunje.

Takoj za tem je iz hoste prilomastila ogromna babura z ribiško palico v desni in veliko mrežo v levi roki. Že od daleč je preklinjala in me zmerjala. Prikorakala je tako do mene in me nadrla s starim perverznim podvodnim sralcem, ki da ji bo zastrupil vse ribe v reki. Odvrnil sem ji, da ta potoček pač ne more biti reka niti Liliputancem, ona pa me je – vsa besna, ker sem ji ugovarjal – z ribiško palico z vso silo tresnila po roki, nato po rami, nato po hrbtu in – ker sem se kot podlasica hitro izmaknil – še po zadnjici, bedrih in nazadnje še po obrazu, ker sem se zmotil in ji pritekel naravnost pod roke, tako da me je res silno premikastila. Naj pri tem omenim, da me niti ena ženska doslej ni tako natepla, kot ravno ta ribiški zmaj. Komaj sem ji ušel. Po treh kilometrih sprinta pa sem se domislil, da sem pravzaprav v vsej tisti naglici pozabil na svojega Pipija. Obrnil sem se in stekel nazaj.

(se nadaljuje)

Alta Knabe

Pridružite se zmagovalcem!

Lažnivci svojim zvestim bralcem ponosno sporočamo, da smo se odločili bogate izkušnje strokovnjakov svetovnega kova deliti z vsemi vami!

Z velikim veseljem vas vabimo na seminar

 

Kako v enem dnevu zaslužiti več tisoč evrov, opraviti tri izvrstne promocijske akcije in pustiti trajen vtis na potencialnih strankah

Priznani finančni strokovnjaki vam bodo predstavili v praksi že večkrat potrjeno metodo pridobivanja nepovratnih sredstev od vlagateljev doma in v tujini in to tako iz javnega kot iz zasebnega sektorja.

 

Urnik

9:00-10:00

Od zamisli do ideje – kako razviti briljantno idejo (S.B.Vratarja, genij)

10:30-11:30

Poglejte človeku globoko v dušo in spoznajte kupca (R.Etsky, dr.psih.)

11:30-12:00

Prigrizek, kava in sproščena debata s strokovnjaki

12:00-13:00

Zanesljiv investitor, ki rad seže v žep in ne postavlja vprašanj, je 98 % uspeha (Ž.Masslo, finančni čarodej)

13:00-14:00

Kosilo, kava in presenečenje!

14:00-15:00

Ko posel pokaže zobe – prirejanje finančnih izkazov, hitra likvidacija in poslednja službena pot (K.Nießt, trener kengurujev)

15:00-16:00

Vprašanja in odgovori s panelom strokovnjakov

16:00

Nagradna igra, žrebanje bogatih nagrad in posebno presenečenje!

 

Seminar je v prvi vrsti namenjen domačim in tujim vlagateljem iz javnega in zasebnega sektorja. Zaradi narave presenečenj ne moremo sprejeti slušateljev, ki še niso dopolnili 18 let. Prijave sprejemamo po elektronski pošti, kotizacija za enodnevni seminar znaša 999 € (hrana, pijača in nagrade so vštete v ceno, cena ne vsebuje DDV). Seminar bo organiziran v primeru, da se nanj prijavi najmanj deset slušateljev. Udeleženci bodo o datumu dogodka obveščeni dva tedna pred dogodkom. Od udeležencev se pričakuje, da bodo sami uganili kraj dogodka. Organizator si pridržuje pravico do organizacije seminarja v državi, ki ni podpisnica mednarodnih konvencij o izročitvi storilcev kaznivih dejanj.

Ko frikasé ne mara gnilih

Odmev norih bobnov čutéčega manijaka – 4. del epopejade

Kmalu se mi bo posvetilo! Kaj? Poglejte nazaj.

Nato je gospodična mene bolj podrobno pogledala. Begave oči so pospremile njen obraz v ponoven polnopomenski krik. Tokrat je zakričala nekoliko tiše, a še vedno dovolj prodorno, da jo je slišal tudi sprevodnik, ki se je skoraj v istem hipu prikazal izza vogala. Ko me je zagledal (to pot že drugič), je na široko izbuljil oči in po izrazu na njegovem obrazu sem ugotovil, da se je stanje njegovih prebavil dramatično poslabšalo. Če sem lepo iskren, se mi je tudi mlada gospodična zazdela rahlo sumljiva, ker je bila nenadoma tako zelena v obraz. Vprašal sem ju, če sta morda bolna, pa sta oba kar bruhnila vame. In v Pipija.

Sprevodnik je bil za zajtrk pojedel hrenovko in žemljo, mlada gospodična pa jajce na oko in kruh, na vrh pa kremno rezino, oblito z lešnikovo čokolado. Ne sprašujte me, kako sem to izvedel, lahko vam povem le to, da sem v to svojo ugotovitev popolnoma prepričan. Imam tudi dokaze, saj pulija še nisem opral.

Preko ležečih bolnikov, ki sta medtem omedlela, sem še vedno nekoliko pretresen mirno odkorakal nazaj v svoj kupé. Poleg naju s Pipijem je tu sedaj sedela tudi starejša gospa, ki je spokojno dremala na svojem sedišču nasproti mene. Nisem je hotel prebuditi, zato sem po prstih stopil do svojega mesta. Kot marsikaj, mi tudi to ni docela uspelo, saj sem se lepo spotaknil ob njene noge in, kolikor sem bil dolg in širok, telebnil nanjo kot velika lesena deska. To jo je, kot bi si lahko mislil, v trenutku popolnoma prebudilo. Ob glasnem kriku (Kaj je rekla, vam ne zaupam! Nočem, da me kličete smrdljivi nilski konj!) mi je primazala par krepkih domačih klofut in me odrinila s sebe. Pritisnila me je s trebuhom na tla in držeč moji roki na mojem hrbtu pokleknila name.

Nato je z možatim glasom poklicala na pomoč. Sprevodnik je pritekel in – ko me je zagledal – ga je ponovno napadla revertirana peristaltika in ponovno sem se prav jaz znašel na mestu, kamor je padlo največ darilc. Ob pogledu na to anekdotiko, se je skladna misel utrnila tudi jekleni baburi, ki me je držala v primežu. Tudi ona je od gnusa bruhnila po meni.

Pozajtrkovala je evrokrem in albert kekse, pila pa je kamilice. Po vsem kupéju je prijetno zadišalo po spomladanskem travniku. Isti trenutek sem imel vsega dovolj.

(se nadaljuje)

Alta Knabe

Kočljiva zadeva

Naslov ne pove dosti – Bo uspešnejša vsebina?

Skoraj hkrati s sunkom vetra je okrog vogala pot prinesla Petra. Čeprav ga je Jasna pričakovala, se je zdrznila, ko se je nenadoma pojavil. Srh pa jo je spreletel tudi kot spremljevalec kočljive zadeve, o kateri je želela govoriti z njim.

»O, a dosti zamujam?« je bil presenečen tudi Peter.

»Ne,« je odvrnila. »Sem te čakala, ampak sem bila zgodnja.«

Nasmehnil se je, ona pa je dodala: »Pravzaprav sva oba zgodnja.«

V tistem trenutku je v bližnjem zvoniku glasno zadonelo. Nato je zvon, kot bi želel potrditi Jasnine besede, še štirikrat oznanil točen čas.

Obsijana s soncem sta Jasna in Peter z roko v roki počasi nadaljevala pot proti parku. Kljub lepemu vremenu so zeleni nasadi in peščene poti skorajda samevali. Navsezadnje je bil delovnik. Očitno so bili potencialni sprehajalci šele na poti iz službe.

»Veš,« je Jasna prekinila nekajminutni molk, »danes sem bila pri zdravniku.«

Peter, ki je bil sprva zazrt v daljavo pred njima, je pogled preusmeril k Jasni. Zazrl se je v njene zelene oči: »Pri zdravniku?«

Za trenutek je umaknila pogled, nato sta se ustavila in se en drugemu zazrla v oči.

»Ja,« je pritrdila. »Pri zdravniku.«

Peter je nežno stisnil Jasnini roki v svojih toplih dlaneh; želel ji je zagotoviti, da ga ni prav ničesar strah in naj tudi nje ne bo, pa karkoli že čaka nanju.

Ob tej molčeči gesti je Jasna začutila njegovo moč in se šele v tistem trenutku zavedla, kako zelo pravzaprav potrebuje nekoga, ki ji bo v vsakem trenutku stal ob strani. Tudi sama se je čvrsteje oprijela Petrovih dlani. Ni potrebovala kogarkoli – potrebovala je Petra. Svojega Petra.

»Povej,« je dejal. »Meni lahko poveš vse.«

»Veš,« je Jasna počasi zbirala pogum. »V resnici sem se zmotila…«

»Zmotila?« jo je takoj prekinil Peter. »Kako – zmotila?«

»Ja, namenjena sem bila po cigarete in časopis, pa sem narobe zavila,« je nadaljevala Jasna, pri tem pa je še krčeviteje stisnila Petrove dlani in v očeh so se ji komaj zaznavno pričele rojevati drobne solzice.

Peter je to seveda opazil in se v odgovor nasmehnil, tako da je Jasnin obraz obsijala neka nova, čarobna in pomirjujoča svetloba, ko je skozi solze vrnila nasmeh.

Nekaj časa sta molče stala na beli poti sredi parka in se sončila v ljubečih smehljajih.

»Da le ni bilo kaj hujšega,« je nato s pomirjujočim glasom dejal Peter.

»Res,« se je strinjala Jasna. »V cvetličarni imajo v teh dneh pogosto mokra tla. Bi lahko padla.«

Rok Etsky